Čez Pohorje

1. dan:

Najin zgodnji štart v krožišču pred trgovino v Slovenj Gradcu in vznemirjenje pred doživetjem sta naju polna navdiha gnala vzponu do Kremžarjevega vrha (1164 m) naproti. Že zelo zgodaj sva ob čudovitih razgledih na megleno Uršljo goro za nama in zrelih borovnicah pod nogami dosegla Kočo pod Kremžarjevim vrhom (1102 m). Po fotografiranju na prvi točki sva nadaljevala pot do Partizanskega doma pod Malo Kopo mimo vzpenjajočega se odseka »Strmca«. V daljavi naju je čakala Velika Kopa (1542 m) in pod vzhodno stranjo vrha Grmovškov dom (1371 m).

Do Črnega vrha (1543 m) naju je ločil le še kratek sprehod, po katerem sva osvojila najvišji vrh (le za meter nižji od Velike Kope) na poti in na celem Pohorju. V nadaljevanju naju je čakal še žig v Ribniški koči (1507 m; najvišje ležeča koča na Pohorju), ki je bila v procesu obnove, ko sva bila tam. Za prenočitev sva si izbrala planinsko kočo Pesnik (1101 m), oddaljeno uro hoje od Ribniške koče, proti naselju Ribnica na Pohorju.

Vse, česar se od takrat naprej spomniva, so koroški ajdovi žganci z ocvirki in gobova juha. Že dolgo nisem bil tako zagret za žgance kot takrat. Ker pa za tisti dan nisva imela dovolj hoje in naju počitek ni zanimal, sva se odločila, da greva raziskovat bližnjo okolico. Odkrila sva majhen, v velikosti ene kolibe velik gozdni muzej in se podala na pot do njega. Omenjena hiška predstavlja tradicijo gozdarstva na Pohorju in je opremljena z vsemi tradicionalnimi in sodobnimi orodji za uporabo v gozdovih in na kmetijah, kot tudi s fotografijami gozdarjev in kmetov z vsemi generacijami, ki so tam doma. Tako sva podrobneje spoznala izročilo pohorskih kmetov z bogato dediščino, ki je še vedno zavita v obiskovalcem skrito zgodovino. Ob vrnitvi nama je najemnik koče izročil ključe, saj sva takrat bila edina gosta, poleg tega pa sva načrtovala odhod ob zgodnji jutranji uri. Z drugimi besedami, koča je bila za kratek čas pod najinim upravljanjem.

2. dan:

Zgodnje bujenje in pot pod noge. Že pred sedmo uro sva bila prepotena in polna energije nazaj na Ribniški koči. Ker je bilo jutro zelo fotogenično, sva za nekaj trenutkov zrla v čudovito panoramo pohorskega grebena. Naslednja točka na poti je bil Jezerski vrh (1537 m) s spomenikom padlim borcem planincem, ki od l. 1961 stoji na vrhu, ter čudovitim Ribniškim jezerom v bližini, ki pa ga na tej turi nisva obiskala. Od omenjenega vrha sva se počasi spustila po dobro označeni planinski poti do Lovrenških jezer. Odsek, ki nama je vzel približno dve uri, je bil eden najlepših, saj sva bila nekaj časa obkrožena z meglo med redkim iglastim gozdom, preden sva se spet začela počasi vzpenjati do barja z jezeri (1520 m). Bila sva dovolj zgodnja, da sva sama uživala v pogledu na naravni fenomen, saj ni bilo nobenega obiskovalca daleč okoli, kljub temu da je bila nedelja. Dvajset jezerc, ki sestavljajo največje visoko barje v Sloveniji (Lovrenško barje). To je nastalo kot močvirje pred približno 8000 leti. Barje se napaja izključno iz padavinskih voda, saj nima nobenega pritoka na površju.

Sledila sva poti do koče na Pesku (1386 m), kjer sva si privoščila obilno in zgodnje kosilo ter ga okronala z borovničevim zavitkom. V bližini se nahaja tudi lepo urejen izvir 28 km dolgega potoka oziroma reke Oplotniščice, ki je v resnici hudournik, saj se v svojem toku spusti za skoraj 1000 m do naselja Oplotnica.

Sledil je odsek po gozdu in varnih sencah bujnih pohorskih gozdov do Klopnega vrha (1340 m). Na gozdni trasi sva srečala veliko kolesarjev, še več na bližnjih makadamskih cestah. To je dokaz, kako močno se območje razvija za kolesarski turizem z urejenostjo turno-kolesarskih poti in pojavljanjem izposojevalnic električnih koles. Na gozdnatem Klopnem vrhu pohodnike čaka škatlica z žigom, bližnja koča pa je zaprta že nekaj let. V bližini se nahaja spomenik, ki opominja na prvo bitko l. 1941, v kateri so pohorski partizani premagali Nemce.

Pohorska transverzala se tu dalje vije do koče Šumik, vendar je treba biti previden, saj je odsek na določenih mestih slabo označen. Midva sva se zbrano potepala pod bujnimi vrhovi bukev in smrek ter med živo zeleno podrastjo. Postanek sva imela pri koči na Šumiku (1100 m). Posestvo Šumik, ki se je začelo razvijati od l. 1936 naprej kot lovska rezidenca, je od l. 2016 v lasti družine Šahtler-Pečovnik, ki je osrednji del posestva tudi uredila. Danes je koča impozanten biser v tem delu predalpskega hribovja. Pod kočo pa se razteza pragozd Šumik s slapoma Mali in Veliki Šumik; slednji je s svojimi 24 m najvišji slap na Pohorju in največji slap v Sloveniji na nekarbonatni podlagi. Ob bližnji cesti in vstopu v pragozd je tudi prostor za piknik, ki je bil ob najinem mimohodu nabito poln obiskovalcev, ki so se tja pripeljali z avtomobili.

Odsek od posestva Šumik do Ruške koče na Arehu je vključeval zadnji večji vzpon, ki sva ga kljub utrujenosti hitro ugnala. Preden nama je zmanjkalo hrane, sva že hodila mimo Žigartovega vrha (1347 m) do Ruške koče (1246 m), ki je najstarejša koča na Pohorju. Po zbiranju žigov sva se odpravila mimo Mariborske koče (1086 m) in razglednega stolpa, ki je žal zaprt. Sledil je le še finalni spust od zgornje postaje pohorske vzpenjače do Trikotne jase in po »Čopki« do spodnje postaje, kjer sva si privoščila zasluženo obilno večerjo in druženje z bližnjimi, ki so nestrpno pričakovali najin prihod. Ob koncu sva se oba strinjala, da res »ni brega, kot je naše Pohorje«.