Čarobna Islandija – 2. del

Kaj se ti je najbolj vtisnilo v spomin?

Vsekakor slapovi – Gullfoss, Skógafoss in Seljalandsfoss –, spektakularni gejzirji, jezero Kleifarvatn, gejzir Gunnuhver ter glavno mesto Reykjavik, kjer živi večina vseh prebivalcev. Na Islandiji živi le okrog 300.000 ljudi. S teto sva si tam ogledali pristanišče ter koncertno dvorano in gledališče Harpa ter se seveda pridružili fotkanju na mavrični ulici. Župan Reykjavika, Jón Gnarr, se je na paradi ponosa celo oblekel v »drag«, poleg volitev pa je zmagal tudi v srcih ljudi. Obiskala sem celo podružnico HI International Islandija. Turistov v tem času ni bilo veliko, tako da sva si s teto v miru lahko ogledali vse znamenitosti. Navdihnila me je tamkajšnja arhitektura, ki jo Islandci črpajo iz narave. Teta je bila malo razočarana, ker ni bilo veliko »diskačev«, saj Islandci uživajo predvsem v metal in rock glasbi, bodo pa pivoljubci uživali v The Beer Spa, kjer se lahko hkrati kopajo v kadi iz piva in ga pijejo. Pitje piva je bilo prepovedano do leta 1989, ker so se prebivalci bali, da bo to povzročilo prekomerno pitje, a Islandci znajo določiti mejo.

Predvsem se mi je zatikalo pri izgovorjavi imen krajev. Pripona »foss« pomeni slap, »vik« pa recimo pomeni mesto. Imajo pa tam zanimiv način poimenovanja otrok. Če se v družini rodi deček, dobi lastno ime, njegov priimek pa vsebuje očetovo ime in pripono »son«, hčerka pa k priimku dobi pripono »dottir«. Meni bi bilo recimo ime, Nina Zorandottir.

Prevozili sva poznani Zlati krog in Modro laguno, črno plažo blizu Vika ... Valovi so udarjali do več metrov visoko, veter je tako silovito pihal, da si moral zapirati vrata previdno in z dvema rokama. Ne, zavarovanje ne krije škode, če ti recimo veter odlomi vrata. Na plaži me je skoraj odpihnilo, tako da sem morala hoditi kot rakovica, postrani in diagonalno. Veliko je legend o škratih, velikanih in magičnih bitjih. Na ogledu vasice, ki so jo rekonstruirali v nekdanji podobi, da bi ponazorili, kako so ljudje tam živeli nekoč, je vodička in domačinka Sola pripovedovala o temnem obdobju zimske noči. Ljudje so si takrat svetili le z majhno laterno, so ob nenavadnih pojavih hitro pomislili na nadnaravna bitja. Predvsem pa si bom zapomnila spoznanje o tem, kako mogočna in veličastna je narava. Zaskrbljenost zaradi tega, ker se ledeniki talijo. Upanje, da se kaj naredi v tej smeri.

Kakšni so prebivalci?

Njihov način življenja je povsem drugačen. Miren in sproščen in nikamor se jim ne mudi. Tudi v prometu so prebivalci previdni in potrpežljivi. Ko sva se z letališča s teto vrnili v Ljubljano, so naju takoj pričakali gneča na križišču, hupanje in nejevolja. Na Islandiji so ljudje mirni, tihi, in potrpežljivi v kolonah. Nordijske države so poznane po introvertiranosti, in ker sem tudi jaz takšna, mi je bilo v uteho, da sem se lahko lažje odprla neznancem. Islandci odlično govorijo angleško in so do turistov gostoljubni. Nimajo svoje vojske, zelo radi berejo, eden od desetih ljudi izda vsaj eno knjigo. Preberejo in izdajo več knjig na prebivalca kot kjerkoli drugje na svetu. Imajo rek: »ad ganga med bok I magnum« kar pomeni, da »lahko vsakdo napiše knjigo«.

Ali res jedo samo ribe?

Ribištvo je bilo priljubljeno ob naselitvi otoka, saj je bilo težko gojiti zelenjavo zaradi neugodnih razmer. Prebivalci so tako bili izključno mesojedci. Z modernizacijo se je pričelo uvažanje surovin in zdaj so supermarketi polni vseh vrst hrane kot pri nas. Je pa res, da zelenjava ni tako sveža. Mi imamo veliko srečo, da jo lahko gojimo kar na vrtu, tam pa imajo kar nekaj rastlinjakov, da bi se poskušali preživeti sami. Z modernejšo tehnologijo je to zagotovo mogoče. Islandci so zelo odprti do različnih kuhinj. Tam najdeš tudi azijsko ali indijsko restavracijo, pa tudi veganske možnosti so na voljo. Predvsem me je navdušila ledena galerija z ledenimi skulpturami in ledeno pijačo v Reykjaviku. S teto sva bivali v najetem stanovanju in si kuhali sami zaradi visokih cen. Ker tam večino hrane uvažajo, je ta tudi dražja. Za dva rogljička je mogoče odšteti tudi osem evrov, tako da je s seboj priporočljivo imeti kakšen nahrbtnik hrane. Z organizacijo lahko počitnikuješ tudi z majhnim budžetom, zato naj vas to ne prestraši. V kavarni Cafe Loki, ki se imenuje po bogu Lokiju, sem poskusila sladoled iz rženega kruha. Po opisu zveni zanič, a sem bila prav prijetno presenečena. Poskusila sem rabarbarin sirup in kepico rabarbarinega sladoleda. Islandci so znani po obdelavi rabarbare, kot so nas primer Kanadčani po javorjevem sirupu. Radi imajo ribe in krompirček, imajo pa kar nekaj bizarnih specialitet, a ker smo v družini vegetarijanci, jih s teto nisva poskusili. Čeprav je to kontroverzno, ponekod še vedno jedo konje, mormone in kite. Zelo priljubljene jedi so kjötsúpa (obara z ovčetino), svið (ovčja glava), harðfiskur (riba z maslom), kleinur ali angelska krila (tradicionalni krofi) in skyr (jogurt). Slednjega dobite tudi pri nas v Hoferju z različnimi okusi. Islandci tako kot jaz obožujejo sladoled. Tako vas ne bodo čudno gledali, če boste sladoled jedli tudi pozimi. To je celo priporočljivo!

Si vzela kakšen spominček?

Fotke. Posnetke. In vednost, da se splača skočiti v neznano. Kupila pa sem tudi dva magnetka in razglednico z mormonom (vrsto ptice). Na žalost jih nisva videli na nobeni plaži, je pa bilo ogromno galebov. Gnezda so si naredili kar na gorskih skalah in v višavah si povsod videval njihove bele glave. Žal nimajo belih medvedov, kot marsikdo misli. Ti na otok zaidejo le po nesreči iz Grenlandije, če se slučajno odlomi ledena skorja ali bežijo pred lovci. Imajo pa polarne lisice in zanje tudi urejeno zavetišče.

Najgloblji spomin pa ni nič drugega kot prav potovanje ter prekoračitev lastnih dvomov in same sebe. Moja velika želja je bila ogled severnega sija, a ker ga maja žal ni, sem si ga ogledala v naravoslovnem muzeju Perlan s kupolo na strehi, kjer se lahko po ziplinu spustiš v globino. Imajo tudi stometrski predor z ledeniškim podnebjem in zgodovino naselitve ter odkrivanja naravnih znamenitosti. Rada bi videla še ledeniške jame in severni sij, tako da se zagotovo še vrnem. Ko dovolj prihranim, si omislim vikend hiško in stalni dopust med gorami.  Zdi se mi, da nič ni hudega, če ugotoviš da so ti jezera in pohajkovanje bolj všeč kot poležavanje na isti hrvaški plaži. Vsak ima svoj način počitnikovanja – nekateri smo bolj za avanture, drugi pa bolj za žuranje v klubih. Gremo mi po svoje.

Stala sem na robu sveta. Na robu tektonskih plošč in na robu svoje cone udobja.