Čarobna Islandija – 1. del

Odločila sem se, da tokratni intervju sestavim malo drugače. Pogovarjala se bom sama s sabo, z mlajšo različico sebe, ki ni vedela, kaj bi v življenju počela, in si ni upala drzno zakorakati v svet in povedati svojega mnenja na glas. Torej, Nina, na kratko se predstavi.

Sem Nina in leta 2022 sem dopolnila 22 let. Zdaj lahko tudi v Ameriki legalno pijem. Na Veliki planini sem poskusila radler z okusom grenivke, a več kot par požirkov nisem spila. Še vedno imam raje limonado, mehurčkastih zadev pa ne maram preveč. V srednji šoli sem padla na maturi, eno leto pavzirala in zbirala pogum za potovanje v tujino in kakšno izmenjavo, a je prišla korona in nas zaprla v hiše, kjer sem ostala v coni svojega udobja ter brala in pisala, nekaj v meni pa se je spraševalo, ali bom celo življenje kot zaprta princeska v stolpu in poslušala zmaje, kako govorijo, da je svet grd in neprijazen. Zaposlila sem se v trgovini, opravila vozniški izpit in kupila avto, potem pa se je pojavilo vprašanje, kam bom šla na dopust. Moj običajni odgovor bi bil, da bom doma. Poletne počitnice sem preživljala doma ter pisala romane in poezijo in zamrznila prijateljstva, ki sem jih imela, zaradi dvomov, strahu in slabe samopodobe. Svoje želje sem zakopala nekam daleč v temino, dokler nisem morala šefici sporočiti terminov za dopust in zbolela za korono. Takrat sem začela razmišljati, da ne morem biti zlata ribica, zaprta v akvariju, ter poslušati očeta, da je najvarneje doma, in mame, da se sama v tujini že ne bom znašla in me bo nekdo ugrabil. Izbrskala sem svoje želje, jih zapisala na list, poguglala potovalniške bloge in videe na YouTubu, prebrala svoje dosedanje intervjuje za Globettroter in se zamislila: sestavljam intervjuje za popotniško revijo, poslušam neverjetne popotniške zgodbe, zavzeto buljim v zvezde in sanjarim o neskončnosti, potem pa ždim doma in se smilim sama sebi. Počutila sem se kot izdajalka. Poznala sem le potovanja v sklopu agencij, saj sem v otroštvu veliko potovala z mamo, a organizirati izlet čisto sam z vednostjo, da se lahko izgubiš in nikogar ne poznaš, je čisto drugačna izkušnja. Nekaj je bilo treba narediti. Prihranila sem denar. Izbrala sem destinacijo – Islandijo. Ker imam rada sivo vreme, mraz in lepote narave. In je brez komarjev. Kot nalašč imam teto, ki veliko potuje, ima delovne izkušnje v tujini in lahko popotniku začetniku svetuje, kako se lotiti potovanja. Izbrali sva termin, kupili karte in si najeli stanovanje. Na mobilnik sem si naložila aplikacijo za odštevanje dni do pomembnih dogodkov. In to je bil zame eden največjih podvigov do takrat.

Kaj ponuja Islandija?

Dežela je polna posebnih geografskih pojavov. Od severnega sija do geotermalnih voda, gejzirjev in vulkanskih kamnin. Obiščete lahko ledeniška jezera, veličastne slapove in jame v ledenikih ter občudujete severni sij, a ta se pojavi od oktobra do konca marca, tako da sva ga ravno zamudili. Aurora borealis zna biti muhasta. Tudi v idealnih pogojih se pokaže sramežljivo, zato je priporočen voden ogled v monster trucku. Ledeniki in vulkani so oddaljeni na strminah in nevarnih cestah, zato pogosto niso dostopni z mestnimi avtomobili. Osupnila so me prečudovita gorovja, vožnja po poljih in travnikih z grmičevjem in kamenjem v najetem avtomobilu in jahanje islandskih konjev. Nikakor jim ne recite poniji, ker boste deležni namrščenih pogledov! Velikokrat se zazreš v kolono jahačev na ogledni turi. Ves čas občuduješ dih jemajoče razglede. Dežela nima večjih gozdov, zato je dreves bolj malo. Ekološko so domačini zelo ozaveščeni in skrbijo za naravo. V trgovinah ne boste dobili računa v fizični obliki, razen če ga posebej zahtevate, in bencinske črpalke ne ponujajo nakupov. Tam le tankate, plačate s kartico na avtomatu in se že odpeljete. V vednost pa naj povem, da je najprej treba določiti želeni znesek in šele nato lahko napolnite tank. Zaposlenih na črpalkah namreč ni in tako ste odvisni od sebe. Med vožnjo poslušate radio in se učite islandskega jezika. Presenečena sem bila nad dobro islandsko izbiro glasbe. Sproščujoče je bilo slišati drugačen glasbeni stil in ne samo priljubljenih ameriških zvrsti. V tistem času se je največkrat vrtela pesem sestrske skupine Systur, ki je bila izbrana za Evrovizijo. Zaradi nje je bil ogled Islandije še bolj magičen. Sestre ravno pojejo o islandskem obdobju celodnevne zimske teme. Maja je dan daljši od noči, zato je bilo treba pred spanjem zagrniti okna, saj je bila svetloba tudi ob enajstih zvečer. Okoli pol petih zjutraj pa se je že pojavil dan in Islandija je kar klicala po pustolovščinah.

Je tam res strahotno mrzlo?

Sodelavke so me kar začudeno pogledale, ko sem izjavila, da grem v severno državo. »Ne bi šla raje kam na vroče?«

S teto sva tam bili v spomladanskem času, tako da se arktičnega mraza ni čutilo. Bilo je okrog enajst stopinj, mešanica oblačnosti in sonca, naju pa je med ogledom cerkve Hallgrimskirkje v Reykjaviku, glavnemu mestu, zalilo. Dež se je pojavil od nikoder, čez pol ure je bilo sončno, potem pa spet oblačno, tako da je vreme zares muhasto. Spoznali sva prijaznega gospoda in njegovega vnuka, ki sta vprašala, od kod počitnikujeva, in Slovenijo zamenjala za Slovaško. Nič novega.

Islandija je otok zase. Daleč od vrveža zasidrane civilizacije. Zasanjana in plavajoča in nikamor se ji ne mudi, kot bi bila zamrznjena v času. V naslednjem delu bom opisala obiskane znamenitosti in kulturo prebivalcev.