Veronika, zakaj članka ni bilo prej? Moje življenje je precej pestro, zato, dragi bralec, ta del prihaja precej kasneje (kot sem pričakovala). V tem času sem se z Islandije v treh dneh preselila v severni tečajnik, v finsko Laponsko. Živela sem v uradnem Božičkovem mestu, Rovaniemi! Pa ne samo to, nekaj sem tudi ugotovila. Nekaj pravljično-resničnega o sebi! Hi, hi (če želiš izvedeti takoj, lahko pogledaš tole oddajo na YT ali FB, ali pa poslušaš Spotify podkast). Potem sem 14 dni živela na odmaknjenem posestvu skupaj s 27 haskiji (moje otroške sanje so uresničene)! Naredila sem velik premik, za tri dni sem se ustavila v Sloveniji (da sem po enem letu pozdravila družino) in odšla naprej.
Na jug. En mesec sem raziskovala pokrajino Apulijo v Italiji (maja), trenutno pa že drugi mesec raziskujem Azurno obalo in živim v okolici Toulona.
Veliko premikov, kaj? In še več zgodb, ki jih, upam, enkrat uspem deliti s tabo.
Moja dogodivščina se je začela, ko sem nekega dne v Reykjaviku spoznala islandskega prijatelja. Pogovor je nanesel na prost vikend in oba sva želela iti nekam izven mesta. Dogovor je padel. Vikend je prišel. Midva pa na pot. K moji največji sreči (res ljubim življenje in sem hvaležna, kako se vse izpelje) je prijatelj opravil nekaj klicev in imela sva njihov družinski džip pa še vikend, kjer sva lahko prespala.
Sicer je na jugu kar nekaj hostlov HI (kjer imamo člani popotniškega združenja 10-odstoten popust), kampov in gostišč. Pot od Reykjavika do odseka, ki pelje v Þórsmörk, traja približno dve uri. Zapelješ se mimo Seljalandfossa, slapa, za katerim se lahko sprehodiš. Slap izvira pod ledenikom Eyjafjallajökull – to je tisti, pod katerim se nahaja zloglasni vulkan, ki je izbruhnil leta 2010 in ustavil zračni promet po Evropi. Meni osebno pa je še ljubši Gljúfrabúi, ki se nahaja deset minut hoje stran. Hitro ga spregledaš, ker je skrit za skalami. Do njega prideš po vsej verjetnosti z mokrimi čevlji, saj prehodiš strugo. Od daleč ga lahko le slišiš. Ko prideš tja, pa zagledaš slap ter čutiš kapljice na koži in varen objem skalovja okrog in okrog.
Midva se tam nisva ustavila, le opazovala sva slap, ko sva se peljala mimo. Ko se voziš po glavni cesti, se pogled kar prilepi na ta slap v daljavi. Prišla sva do vikenda, da sva zamenjala avto (Zakaj? Beri spodaj). In tukaj se začne pot v Thorovo gozdno dolino.
Med tremi ledeniki, za tremi vodami, obdana z energijo vilincev in škratov, leži Thórsmörk (Þórsmörk). Ledeniška dolina in naravni rezervat na jugu Islandije. Bi se rad preizkusil v izgovarjavi imen ledenikov? Vso srečo: Eyjafjallajökull, Mýrdalsjökull, in Tindfjallajökull.
Vau! Kakšna pokrajina. Gore se dvigajo ob straneh, v daljavi je ledenik, reka pa se razvejana vije čez celotno dolino. Cesta? Ja, cesta vendar obstaja! A tja ne prideš z lahkoto. Z normalnim avtom? Ni šans. S štiripogoncem? Poskusi, mogoče, mogoče obtičiš. Kako pa torej prideš tja? Z džipom, super džipom ali pa z rezerviranjem super gorskega avtobusa ali vodenega izleta. Zato sva midva menjala avto. Lahko pa se tja odpraviš peš, če se odločiš prehoditi vsaj eno od najslavnejših islandskih pohodniških poti – Fimmvörðuháls (30 km) ali Laugavegur (55 km).
Pa še nekaj – tja lahko prideš le med 1. majem in 15. oktobrom, sicer je cesta neprehodna (vse F ceste po Islandiji so zaprte).
Cesta se vije ob razvejani rečni strugi. Najprej sva se ustavila pri majhni soteski. Jaz sem se bosa sprehodila po rečni strugi. Z nasmehom na obrazu sva opazovala še nekaj drugih otrok, ki so užitek našli v spuščanju po rečnem dnu. Zelenje se je vzpenjalo po stenah (tokrat rastje ni bilo samo mahovito, ampak tudi grmičasto), dišalo je po vlažni zemlji, po stenah soteske pa je bilo polno mahu. Sledil je sprehod nazaj. Prečkanje reke. Nato je prijatelj (ker ve, da obožujem ledenike in vse, kar je povezano z mrzlim) zapeljal še do enega izmed ledeniških jezikov ob poti.
Pot sva nadaljevala in kar naenkrat sva se pripeljala do prvega prehoda reke. »Drži se, analizirajmo reko najprej,« je rekel prijatelj. Gledala sem ga. »Jaaa, ok, ammm, me lahko naučiš? Veš, v Sloveniji reke z avtom ne prečkamo, če čeznjo ni zgrajenega mostu.« Pa mi je razložil. Tako gre:
»Če imaš srečo, bo reko pred tabo prečkal nekdo drug in tako samo gledaš, kje pelje on. Če mu ne uspe, tja pač ne greš,« je dodal v hecu.
»Če nimaš sreče, pa slediš 'pravilom':
Prečkala sva prvo reko, nato drugo, tretjo, četrto in še peto. Aaa! Vsakič sem gledala strani avtomobila, kako je ta rezal skozi vodo. Moj obraz je sijal z velikim nasmehom, srce je divjalo in v meni so bili občutki sreče in adrenalina, ki so švigali okrog in okrog.
Džipi Islandcev so prilagojeni na visokogorje in prečkanje rek in se imenujejo »super džipi« (tudi avtobusi so takšni). Če si ljubitelj avtomobilov, je to definitivno ena zelo vznemirljivih stvari, ki jih tam vidiš vsak dan, na primer ko se odpraviš na sprehod po mestu ali ko greš raziskovat divjino. Vidiš razno razne džipe z veliko konjskih moči, prilagojenim podvozjem, noro velikimi pnevmatikami in pa »dihalko« kot tisto, ki jo imamo mi za potapljanje. Služi kot dovod zraka v avto z zgornje strani, da avto lahko »diha«.
Ob vseh prečkanjih je odprta peščena dolina z razvejano reko počasi postajala ožja. Bližal se je prehod v Thorovo dolino.
Zapeljala sva v ožine in ustavila, ker sva opazila sotesko. Parkirala sva in se odločila raziskovati. Nikjer ni bilo nikogar. Prečkala sva reko in se odpravila na polurni pohod. Prišla sva do razpotja. Intuicija mi je rekla, naj grem levo. In sva šla. Tokrat sva bosa prečkala reko. No, vsaj jaz. Prijatelj je 15 minut iskal pot, kjer bi reko prečkal obut, tako da si ne bi zmočil čevljev. Ne, ni mu uspelo.
Zakorakala sva v ožino znotraj soteske. Daleč stran sva zaslišala padec slapu. Ker se ob slapovih vedno napolnim z energijo, sem začela poskakovati in pospešila korak. Majhna soteska naju je vodila vse do skritega slapu v jami. Klifi so bili različnih oblik, od popolnoma ravnih do jam (v katerih vidiš okamenele trole), polic z rastlinjem ...
Oba sva obstala. Poiskala sva vsak svoj kotiček in se prepustila zvoku slapu in pogledu na kapljice, ki so padale s skalnih sten. In na odprtino na vrhu, skozi katero je prišlo nekaj malega svetlobe. Pa sem rekla: »Veš, kaj? Vseeno mi je, saj imam v avtu oblačila.« In sem šla v tolmun pod slapom.
V prijetni tišini sva šla nazaj proti avtu. Ustavila sva se na poti in užila nekaj sonca ter iskala trole v stenah.
Ob avtu sva šele dobro spregovorila o izkušnji, ki sva jo pravkar doživela. Obema so žarele oči. Počutila sva se prerojena. Čisto drugače kot preden sva vstopila v votlino s slapom. Ob pogovoru sva prišla do sklepa, da ta votlina s slapom skriva nekaj posebnega, neko posebno energijo, ki popolnoma resetira počutje, ga osveži in te napolni z mirom. V glavi so se mi risale slike mogočnih zmajev in prijaznih trolov.
Odprla se je bohotna oaza, oaza gozdička pod tremi ledeniki, med stiki treh mogočnih ledeniških rek. Edinstvena dolina, ob kateri ti zastane dih. Zeleno mahovje na črnem vulkanskem tufu. Belo modri odtenki ledenikov za kontrast. Zeleni nizkorastoči gozdovi ob straneh doline.
Zaradi geografskih značilnosti je dolina malenkost toplejša od drugih delov južne Islandije, hkrati pa veliko manj vetrovna. Definitivno pa nisem pričakovala takšne pokrajine glede na to, na kar sem bila pri raziskovanju Islandije doslej navajena.
Parkirala sva in se odpravila na še en krajši pohod, na vrh, ki se je dvigal nad kampom. Potka se je vila po prijetnem gozdičku. Na vrhu se je odprl razgled na vse strani. Zastal mi je dih. Iz vsakega mogočega kota, z druge točke, me je pogled na to dolino vsakič bolj osupnil. Naj spregovorijo slike.
Noge so mi bingljale s klifa, jedla sem borovnice, ki so rastle okoli mene, in buljila v ledenik na eni strani, na drugi pa v sončni zahod, objeta s skalami, ki so mi držale prostor. »Ali sanjam? Ne. Živim.«
»Aaaaaaa?« sem ga pogledala z izbuljenimi očmi.
Gledala sem ga: »Ja, čakaj. Kar džip mi boš dal voziti?«
Pa je rekel: »Ja! Kaj pa? Kar na voznikov sedež.«
Oči so mi zažarele. Skakala sem skoraj tako visoko, kot je bil visok džip. Peljaaala bom čez reeeko! Halooo, a veš? Ej, da še tebi povem. PELJALA SEM ČEZ REKO IN NAVDUŠENJE SE VERJETNO ČUTI ŠE SKOZI PISANJE TEGA BESEDILA, HA HA! Prijatelj me je gledal in se skupaj z mano smejal, saj se je nalezel navdušenja in moje otroške razigranosti.
Rekla sem si: »Ej, punca. Tako, mimogrede, na Islandiji si, sklepaš res lepa prijateljstva, ješ borovnice, ko ti noge bingljajo s klifa v Thorovi dolini, tvoj pogled pa je prilepljen na božanski sončni zahod, proti kateremu teče ledeniška reka, ki se svetlika v tej pravljični svetlobi. Zdaj pa boš še džip zapeljala čez reko«. To je življenje. Najdi takšno zemeljsko neopisljivo srečo in odprtost srca, ko preprosto si in dovoliš življenju, da je. Ko pišem ta spomin, je moje telo polno mravljincev in srce polno hvaležnosti.
»Dobro, zberi se zdaj. Greeemo!« Sedla sem za volan. Vžgala avto. Začela sem voziti. In uuu, bližala sva se prvi reki. Bila je majhna lužica, a vseeno moje prvo prečkanje. Potrebna ni bila nobena analiza. Zapeljala sem čez in juhuuu! Kako je to dober občutek! In sem peljala naprej. V vzvratnem ogledalu sem zagledala ledenik. V reki pred mano je bil odsev sončnega zahoda. Ustavila sem. »Greva skozi navodila.« Tokrat sem imela srečo, da je pred mano reko prečkal drug avto.
Pozorno sem spremljala. Prestavim v štirikolesni pogon. V prvo prestavo. In gremo naši! Prvo pravo prečkanje je uspelo! Smejala sem se na ves glas in kolega tudi. »Petka! Ej, tole mi pa gre!« Z njegovo pomočjo sem prečkala še eno reko, potem pa se je samo sprostil in rekel: »Samo pojdi, saj obvladaš.« In sem šla. Po zadnji reki sem avto ustavila ob cesti, saj si je sončni zahod zaslužil več pozornosti. Naslonjena sem bila in polna hvaležnosti in z iskricami v očeh. Polna občutka svobode.
Tako se je dogodivščina v Thorovi dolini magično zaključila. A kmalu se je nadaljevala nova.
Kam? Na še eno posebno islandsko območje.
Kako? S še bolj odštekanimi džipi!
S kom? Z neznanci, ko sva s prijateljico štopali (jaz prvič v življenju).
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | RPC
