1700 km po severni Španiji – 2.del

Tik ob letališču zavijem na hitro cesto in se podam proti mestu Santander, ki se nahaja na severnem delu španske obale. Kljub dežnim kapljam ugotovim, da vožnja po španskih cestah ne bo predstavljala nobenega problema. Dobro označene in kvalitetne ceste ti ne dopustijo, da zaviješ v napačno smer. Široka dvopasovnica pa je pravi užitek. Potrebno je edino paziti, da ne prekoračiš 110 km/h, saj so kazni zelo visoke in se hitro lahko zgodi, da pride do fotoshooting-a, ki pa se lahko slabo konča. Počasi sva se s štirinožnim prijateljem privajala drug na drugega in ob prihodu v Santander sva bila že najboljša prijatelja.

Medtem ko so moji domači doma pridno uživali velikonočni zajtrk, se mastili s šunko, hrenom in jajci, sem jaz na severni obali Španije vneto iskala parkirišče. Parkirala sem v eni izmed garažnih hiš, kar sicer ni bilo ravno poceni, vendar druge izbire ni bilo. Iz daljave se je že slišal zvok bobnov, ki je privabljal ljudi, da se pridružijo tradicionalnemu velikonočnemu sprevodu. Sledila sem mimoidočim in le nekaj korakov vstran sem že stala pred glavno katedralo, kamor se je pomikala dolga kolona ljudi v tradicionalnih kostumih. Z razliko od prejšnjega dneva tokrat niso bila prisotna koničasta pokrivala, ki spominjajo na kukluksklan. Kot jara kača z otožno Devico Marijo na repu se je kolona počasi pomikala proti katedrali. Majhne deklice s pentljami v laseh so ponosno korakale mimo mene in me sramežljivo opazovale, ko sem jih lovila v objektiv fotoaparata. Poiskala sem si primerno točko s pogledom na celotno dogajanje, se prepustila njihovemu običaju in počakala, da se je sprevod končal. Malo sem se še sprehodila po mestu, nato pa hitro smuknila nazaj v vozilo in nadaljevala svojo pot.

Pogled na dežne kaplje, ki so neusmiljeno padale po sprednji šipi avtomobila, me je žalostil. Želela sem si ogledati severni del obale, vendar je bilo več kot očitno, da mi morje tokrat ne bo usojeno. Tu in tam se je na desni strani odprl pogled na razburkano morje in visoke klife, dež pa je še vedno vztrajal in vedno bolj močil cesto pred menoj. Drugega mi ni preostalo, kot da se prepustim usodi in nadaljujem pot proti mestu Oviedo.

Ob prihodu v mesto je bilo čutiti, da so prazniki, saj so bile ulice periferije prazne in samotne. S pomočjo navigacije sem brez težav našla hostel Oviedo – Ramon Mendendez Pidal, kjer so me lepo sprejeli in namestili v udoben apartma. Da ne bi izgubljala časa, sem hitro razpakirala in se pripravila za potep po mestu. Zunaj je še vedno deževalo, zato sem bila zelo hvaležna receptorki, ki mi je ob odhodu v roke stisnila dežnik in zemljevid mesta. S štirinožnim prijateljem sva se odpeljala proti centru in brezplačno (bila je nedelja) parkirala ob mestnem parku Campo de San Francisko, le nekaj korakov vstran od starega dela mesta. Zaradi rahle utrujenosti po naporni vožnji sem se udobno namestila v eni izmed kavarnic, ki gostom s svojo toplino pričarajo prijetno vzdušje domačnosti. Majhna okrogla miza ob velikem oknu, po katerem so polzele kaplje dežja, mi je ponujala lep razgled na ulično dogajanje. Udarjanje kavnih skodelic, klepet gostov, rahlo brnenje kavnega stroja in velika skodelica kave pred menoj mi je pomagala, da sem si nabrala novih moči. Ure in ure bi lahko sedela tam, se igrala z mislimi in se prepustila prijetnim zvokom, ki so me obdajali. Sprememba okolja in nekaj samotnih dni je pripomoglo, da se je rdeča črtica mojih baterij počasi začela pomikati proti zeleni. Medtem ko sem uživala v trenutku, se je dež počasi umirjal in čas je bil, da se podam na ulice mesta. Natakarju sem pustila nekaj napitnine in se podala po mokrih ulicah. Rdeče tlakovana tla so se zaradi dežja svetila, kot da jih je nekdo preveč spoliral. Številni trgi so mi omogočili prijeten sprehod skozi mesto, ki je navdihnilo že številne španske pisatelje. 

Naslednje jutro je bilo vreme še vedno turobno vendar brez dežja. V upanju, da se oblaki nad menoj razpršijo, sem se preko visokega hribovja Cantabria začela pomikati proti notranjosti Španije. Višje, ko sem se dvigala, bolj se je vreme kisalo. Začelo je močno deževati. Zmanjšala sem hitrost in se počasi pomikala preko visokega hribovja. Ob prihodu na najvišjo točko pa se je naenkrat razjasnilo. Z leve in desne se mi je odprl pogled na veliko jezero, ki se je lagodno nastavljalo sončnim žarkom. Bilo je čarobno in nepričakovano. Sonce me je spremljalo vse do mesta Leon in me prijetno grelo, ko sem se sprehajala med zidovi mesta z bogato dediščino. 

Potovanje se je nadaljevala proti mestu Valladolid. Prepustila sem se široki cesti in zelenim travnikom, ki so se brez konca razprostirali z leve proti desni, dokler nisem v daljavi zagledala majhne vasi, ki je v meni prebudila zanimanje in radovednost. Na prvem izvozu sem zavila z avtoceste in se odpravila v smeri razvalin, ki so ponosno stale na vrhu majhnega hriba in nadzorovale dogajanje znotraj vasice. Vse skupaj je delovalo zelo mistično in skrivnostno. Postala sem radovedna. V vasico sem se pripeljala ravno v času popoldanskega počitka, zato so bile ulice prazne in tihe. Delovalo je nekoliko nenavadno. Počasi sem se peljala skozi vasico in poiskala pot do razvalin, ki so iz daljave bile videti tako privlačno. Cesta se je nekoliko dvignila in odprl se mi je pogled na ruševine stare cerkve in razglednega stolpa. Pogled na vso to kamenje z ozadjem modrega neba in belih puhastih oblakov je bil izvrsten. Izstopila sem iz avta in se prepustila rahlemu vetriču, ki je nežno božal moje telo. Obdana s skrivnostnim zidovjem in zeleno ravnico sta se v meni prebudila umirjenost in zadovoljstvo. Počutila sem se tako svobodno in sproščeno, da bi lahko poletela z rahlim vetričem in se prepustila njegovemu pozibavanju. 

Dan se je počasi začel prelivati v pozno popoldne, zato je bil čas, da se odpravim naprej. Po nekaj kilometrih sem prispela v Valladolid in se nehote znašla sredi mestnega prometa, kjer nisem mogla ne naprej ne nazaj.  Drugega mi ni preostalo, kot da sem ohranila mirno kri in počakala, da je mestna policija usmerila promet in me rešila iz neprijetne situacije. Želela sem parkirati na enem izmed mestnih parkirišč, vendar sem si ob pogledu na cenik, ki je od mene zahteval kar 4 € na uro, hitro premislila. Le nekaj ulic naprej sem našla brezplačno parkirišče, se zadovoljno nasmehnila in se s fotoaparatom odpravila proti centru mesta. Pozni sončni žarki so poskrbeli, da se mi je mesto odprlo v vsej svoji lepoti. Številne cerkve, katedrala, zgodovinske zgradbe in Plaza Mayor iz 16. stoletja so me popeljali v preteklo zgodovino. 

Približeval se je večer in bil je čas, da se odpravim do bližnjega mesta Palencija, kjer sem noč preživela v prijetnem hostlu Palencija.