1700 km po severni Španiji – 1.del

Pozen popoldanski let iz Gradca v Bilbao, s kratkim postankom v Frankfurtu, je bil vse prej kot naporen. Obožujem letenje, predvsem pa letališča, polna potnikov, ki nestrpno čakajo na svoj let. Kljub temu da sem že neštetokrat šla skozi celotno proceduro (check-in, kontrola, boarding pass …) se vedno znova in znova v meni prebudi prijetno vznemirjenje. Ob vstopu v letališki prostor in ob pogledu na velike ekrane z razporedom prihodov in odhodov letal se še zadnjič vprašam, če sem mogoče kaj pozabila. Ob zvoku koles svoje potovalke se sprehodim do check-in pulta , kjer mi prijazna in nasmejana gospodična po tekočem traku pošlje prtljago do mojega letala. Uspešno se prebijem preko kontrole in na srečo se mi tokrat ni treba sezuti. Prijazno se nasmejem varnostnikom, poberem svoje stvari in se prepustim čarom letališča. Z iPod-om v ušesih spremljam potnike in si sestavljam zgodbice z glavnimi vlogami mimoidočih. Zanimivo je analizirati vso to množico ljudi. Eni so sproščeni, drugi ves čas tipkajo po svojih telefonih ali pa se pogovarjajo tako glasno, da jih vsi slišijo. Imaš tudi tiste, ki so nekoliko nemirni, saj niso navajeni letenja ali pa jim to predstavlja velik problem. Jaz pa komaj čakam, da se namestim na svoj sedež, se nasmehnem, ko letalo izgubi stik s podlago, in se prepustim rahlemu spanju.  Obožujem ta občutek!

V poznih večernih urah sem prispela do letališča, ki je bilo le nekaj kilometrov od Bilbaa. Zaradi praznika Semana Santa, ki v tem času dobesedno preplavi Španijo, je bilo mesto polno turistov in nemogoče je bilo rezervirati sobo po ugodni ceni. Preko spleta mi je le uspelo poiskati majhen hotel v mestecu Mungia (le nekaj kilometrov stran od Bilbaa), kamor sem se za 16 € odpeljala kar s taksijem in se utrujena zvrnila v posteljo.

Prebudila sem se v prelepo jutro, si umila obraz in se s fotoaparatom odpravila proti zelo opevanemu mestu Bilbao, bogatemu z muzeji, galerijama in gledališči.  Seveda je bilo pred tem potrebno poiskati avtobusno postajo in si kupiti vozovnico, kar pa je bilo zelo simpatično. Ljudje govorijo po večini le špansko. Angleščina jim je tuja. Poskusila sem z italijanščino vendar brez uspeha. Sicer pa zakaj bi se sploh trudili z učenjem tujih  jezikov, če pa vsaj 1/3 sveta govori špansko.  Kljub neznanju angleščine pa so ti ljudje vedno pripravljeni pomagati. S svojo prijaznostjo te dobesedno prisilijo, da jim slediš. Ko ugotovijo, da jih ne razumeš, začnejo govoriti bolj počasi in glasneje. Kaj ti drugega preostane, kot da jih poslušaš, se nasmehneš in greš dalje. S pomočjo prijazne domačinke sem si kupila vozovnico in po slabih 20 minutah sem se že sprehajala po mestnih ulicah Bilbaa, katere pa so delovale zelo mirno in tiho. Ura je sicer že odbila 9. 00, vendar je to bilo še vseeno prezgodaj za Španijo. Sončni žarki so mi odpirali pot po čistih in urejenih ulicah s pridihom zelenja. Prepustila sem se intuiciji in se brez zemljevida spustila po eni izmed številnih ulic, ki me je neposredno pripeljala do mogočnega objekta, znanega pod imenom Guggenheim. Muzej sodobne umetnosti, ki me je s svojo konstrukcijo obnorel. To je objekt, ki je z otvoritvijo leta 1997 pripomogel, da je mesto postalo svetovno znano. Številni turisti obiščejo mesto ravno s tem namenom, da si ogledajo posebnost moderne arhitekture. Najbolj zanimiv pri tem objektu je njegov zunanji plašč, ki ga krojijo velike svetlikajoče se titan plošče. Le-te spreminjajo barvne odtenke glede na vremenska razmerja. Sprehodila sem se okoli muzeja, pri čemer je fotoaparat kar sam od sebe stiskal sprožilec in lovil obline moderne arhitekture, ki se je lesketala pod sončnimi žarki in spreminjala barvo. Dolga vrsta pred vhodom je bila očiten dokaz, da je muzej zelo obiskan.

Od tu sem se podala mimo reke Ria de Bilbao po široki promenadi in se prepustila lahkotnemu korakanju proti staremu delu mesta. Mesto deluje zelo privlačno in se lahko pohvali z odlično kombinacijo moderne arhitekture in zelenja. Številna posajena drevesa in skrbno pokošena trava dajo mestu mehkobo in svežino, kar pripomore k dobremu počutju. Ulice so čiste po zaslugi mestnih čistilcev na štirih kolesih, ki neutrudno čistijo tla in švigajo sem ter tja. Po nekaj pičlih minutah sem prispela do mostu Pet. del Arenal, ki me je popeljal naravnost proti staremu delu mesta. Prečkala sem reko in se izgubila med zidovi starih hiš, kjer se je gnetla množica turistov in domačinov. Ura se je počasi pomikala proti poznemu dopoldnevu in ulice so bile vedno bolj polne. Mesto se je prebujalo.

Trg Plaza Santiago me prepriča, da se udobno namestim na eno izmed klopic tik ob katedrali. Prepustim se dinamiki, ki se odvija okoli mene in prisluhnem zvokom kitare. Vsak kotiček majhnega trga je preplavljen z zvoki strun, ki prihajajo izpod prstov visokega suhljatega gospoda. Balzam za ušesa in imeniten kraj za sprostitev. Medtem ko gospod brenka na kitaro, se mimo njega vali gruča turistov. Tu pa tam mu kdo nameni kakšen kovanec, on pa le prijazno pokima in nadaljuje s svojim igranjem. 

Zasanjana niti ne opazim gospe, ki sedi poleg mene, dokler me prijazno ne ogovori. Mehkoba španščine me prevzame in resnično si želim, da bi jo razumela. Pogovor se konča le s prijaznim nasmehom in čas je, da se podam dalje. Potihoma si prišepnem: »An ban, pet podgan, štiri miši, v uh' me piši, vija, vaja ven.« in se podam po izbrani ulici. Potikanje sem ter tja postane razigrano, številni butiki me vabijo in prepričujejo, da vse kar vidim, potrebujem. Vendar se uspešno upiram mamljivim izdelkom in se raje posvetim svojemu zvestemu prijatelju Pentax-u. Sončni žarki igrivo poskakujejo z balkona na balkon in se vztrajno nastavljajo objektivu fotoaparata, želijo si moje pozornosti. Malo levo, malo desno, naprej, nazaj in stari del mesta je obdelan.

Preko široke ulice López de Haro pot nadaljujem proti mestnemu parku Parque de Dna . Široka ulica te popelje v svet zapravljanja. Veriga trgovin te obdaja z leve in desne. Občutek imaš, da se ne bo nikoli končala. Medtem ko cik-cakam levo, desno in se izgubljam me policami trgovin, se dan prelevi v pozno popoldne. Utrujena se prikobacam do mestnega parka in se posvetim zelenju, ki me obdaja. Uležem se kar sredi travnika in se prepustim zvokom razigranih otrok, ki švigajo mimo mene. Med tem ko utrujenim nogam nudim počitek, se iz daljave zasliši zvok bobnov. Le-ta se prodorno prebija preko mestnih hiš in preplavi celotno mesto. Kličejo! Pričela se je parada Semane Sante!

Sveti teden (Semana Santa) je verski praznik pred veliko nočjo, ki ponazarja  zadnje dni Jezusovega življenja.  Vključuje praznične dni od cvetne nedelje (dan prihoda Jezusa v Jeruzalem), velikonočnega  četrtka (zadnja Jezusova večerja z apostoli), velikega petka (Jezusovo križanje), velike sobote (osamljenost device Marije in dan, ko Jezusa položijo v grob) ter velikonočne nedelje (vstajenje Kristusa). Sveti teden je eno najbolj priljubljenih praznovanj po vsej Španiji. Še posebej so nad njim navdušeni v pokrajini Andaluzija. V tem tednu potekajo na ulicah mest sprevodi, ki turistu prinašajo posebno vzdušje in čarobnost. Spokorniki, to so možje in fantje v dolgih oblekah in koničastih pokrivalih, ki spominjajo na pripadnike kukluksklana, se s težkimi križi v dolgi koloni podajo na mestne ulice in v opazovalcih prebudijo različne občutke. Tisti najbolj goreči se sprevoda udeležijo kar bosi.

Z mešanimi občutki sem sledila sprevodu in se trudila, da bi vse skupaj zajela v objektiv fotoaparata. Poleg veselja se mi je prikazala tudi otožna stran španskega značaja. Ob pogledu na koničasta pokrivala me je nekoliko zmrazilo, vendar sem se tudi tega navadila. Zvoki bobnov, ki se niso ustavili, so celotnemu dogodku dajali še močnejši pomen. Dolga kolona pripadnikov se je vila mimo mene, dokler na samem repu nisem zagledala kip Kristusa, kateremu je sledil kip otožne Device Marije. 

Kolona se je počasi, res počasi, pomikala proti cerkvi in zapirala pot mestnemu prometu. Avtobus, ki bi me naj pripeljal do hotela, je imel obvoz. Zaman sem ga čakala na avtobusni postaji in kar nekaj časa sem se trudila z mimoidočimi, da so me pravilno usmerili. Komunikacija rok je bila močno prisotna, a se je prvi dan potepanja uspešno končal.