1700 km po severni Španiji – 3.del

Glavna znamenitost mesta je mogočni Akvadukt (rimski vodovod), eden od najpomembnejših in najbolj ohranjenih antičnih spomenikov.   Gradnja te mogočne konstrukcije sega vse do konca 1. stoletja, ko so rimski inženirji za izgradnjo uporabili kar 25.000 granitnih blokov. S svojimi 818 metri dolžine, 29 metri višine in s 170 oboki, nepremično stoji in nadzoruje dogajanje na trgu Palza del Azoguejo. Prav spoštljivo se je sprehoditi pod njim. Občutki, ki te ob tem preplavijo, so nepopisni. Druga najpomembnejša znamenitost mesta pa je kamnita utrdba Alcázar de Segovia. Nahaja se v starem delu mesta in je bila prvotno zgrajena kot utrdba, kasneje pa je služila predvsem kot kraljeva palača. Njena postavitev na visokem skalovju omogoča čudovit razgled na dolgo ravnico. Ob prihodu v mesto že iz daljave lahko občuduješ njeno lepoto, ki ti prebudi pravljične spomine na čase kraljev in kraljic. Potrebno pa je omeniti gotsko katedralo, ki je ena izmed lepših katedral v Španiji. Nahaja se na glavnem trgu  Plaza Mayor in je posvečena Devici Mariji. Prav prijetno se je bilo sprehoditi med vsemi temi mogočnimi znamenitostmi.

Pot sem nadaljevala proti univerzitetnemu mestu Salamanki, kjer so ulice preplavljene s študenti. Namestila sem se v prijetnem hostlu Lazarillo de Tormes , si privoščila kratek počitek, nato pa se polna pričakovanja odpravila na večerni sprehod po mestu. Le nekaj korakov od hostla se nahaja avtobusna postaja in v slabih 10 minutah sem se že sprehajala po mestnem jedru.   Preko ulice Zamora sem se spustila proti glavnemu trgu. Prav zanimivo je bilo opazovati vrhove mogočnih zgradb, ki so se ponosno dvigali nad številnimi strehami  in se borili za  zadnje žarke sonca, ki se je počasi spuščalo in oddajalo prijetno oranžno svetlobo. Vendar ne za dolgo. Ob prihodu na glavni trg se je po nekaj minutah stemnilo. Prikazali so se temni oblaki in napovedovali nevihto. Usedla sem se pod velik dežnik simpatične kavarne na robu trga in se zagledala v dinamiko, ki se je odvijala znotraj prečudovitega trga Plaza Mayor. Prav zabavno je bilo opazovati vso to dogajanje: majhnega dečka, ki pobegne dedku in se nerodno spotakne ob tla; gospoda in gospo, ki potrebujeta celo večnost, da se sprehodita z enega konca trga na drugi konec (pri čemer si vmes malo počijeta); umazanega kolesarja, ki vneto študira svoj zguljen zemljevid; mlade študente, ki s svojimi študentskimi mapami, polnimi znanja, hodijo gor in dol, se hihitajo in uživajo študentsko življenje. Vse je bilo v gibanju, dokler ni začelo deževati in v trenutku je bilo vse prazno. Pod dežnikom nisem več sama. Levo in desno se mi nasmiha skupina ljudi in me s pogledi prosi, če jim odstopim malo prostora. »Ja seveda, pridite, saj ne bo dolgo. Nekaj minut pa bo nevihta mimo!« In res je bilo tako. Ko sem ravno končala s srkanjem dobre kave, se je dež pomiril in sončni žarki so začeli prodirati skozi oblake. Premočena tla in zgradbe se še bolj zasvetijo in fotoaparatu ponudijo čarobne motive.