Salzburška ekspedicija – 1.del

Po pravici povedano, ni bilo načrta. Samo da greva nekam, kjer ni preveč ljudi in je zeleno. Konec koncev se moraš samo prav zorganizirati in je prav vseeno, kje si. Irska je resda ena od najinih želenih destinacij in nobena od naju še ni bila tam, ampak nobena tudi ni bila v Halleinu, Gollingu ali Linzu. Najboljše pri takih potovanjih je, da v bistvu ne veš, kam greš. Prispeli smo precej zgodaj, bila je še tema in mestni avtobusi še niso vozili, midve pa sva bili kar precej oddaljeni od centra mesta. Kljub temu da sva privrženki pešačenja, sva izgubljanje raje zamenjali za nekaj čakanja na prvi avtobus, medtem pa že veselo napadli sendviče in prigrizke. Z avtobusom sva se nato odpeljali direktno do hostla. V avli sva se kar hitro spogledali z udobno vabljivimi stoli in se utaborili kar tam. Vsaj za nekaj časa. Naj omenim, da je bila vremenska napoved precej kisla. To seveda ni bila ovira, ampak če si neprespan in je še malo mrzlo in kislo, se pač želiš zakopati v posteljo. Namesto kopanja po postelji sva se zakopali v prvo že odprto kavarno, v bližnji McDonald's. Ja, sila razmer. Do prijave je bilo še kar nekaj ur, dež je še kar nalival in zaradi neprespanosti sva bili tudi midve nekako podobni vremenu. Tako sva obsedeli v nekem kotičku.

Na suhem, na toplem, z nekim približkom kave in »tageszeitungom« je bilo premagovanje zaspanosti nekoliko lažje. Nisva bili edini, ki sva se za nedoločen čas prilepili v svoj kotiček, nekaj je bilo še takih, nama podobnih, da se nisva počutili preveč trapasti. Po nekaj kavah, prigrizkih, branju vseh dnevnih novic, brezplačnega WC-ja in niti ne izboljšanja vremena sva se odločili, da se odlepiva od najinega kotička in se podava na raziskovanje Salzburga, med drugim sva zato bili tam. Zaviti v vetrovke in bunde, s kapucami na glavi, sva začeli najino pot. Mesta imajo precej drugačno vzdušje, ko dežuje. Že odsevi v lužah spremenijo mesto, da to postane kot na akvarelnih razglednicah.

Obdelali sva nekaj tipičnih znamenitosti Salzburga, grad, ozke ulice centra, parke in dvorce – samo od zunaj. Potem pa, hja, spet se je ulilo. Malo sva še hodili okoli, potem pa poiskali novo pribežališče. Tokrat kavarno v afriškem slogu z afriškimi čaji in kavami. Privoščili sva si skodelico čaja, se ogreli in nekoliko posušili. Kavarna je bila prijetna in pisana. Plus, lahko so se pohvalili z izdelki z oznako Fairtrade.

Končno sva dočakali uro, ko sva lahko šli proti hostlu ter se končno prijavili in raztovorili. Salzburg se lahko pohvali s štirimi hostli, ki pripadajo mreži Hostelling International; vsak na svoji lokaciji in v bližini zanimivih točk. Hostel Eduard Heinrich Haus se nahaja v mirni soseski v bližini dvorca Hellbrunn ter živalskega vrta; hostel Aigner-Strasse je od centra mesta oddaljen le 15 minut hoje; hostel Haunspergstrasse se nahaja v stari meščanski zgradbi v bližini glavne železniške postaje in prav tako le 15 minut hoje do starega mestnega središča; hostel Walserfeld pa se nahaja v bližini salzburškega letališča.

Po kosilu sva se zavlekli nazaj v sobo in pod kovtre ter nadoknadili neprespane ure. Zvečer sva naredili približen načrt za naslednji dan in odspali vse do jutra.