Salzburška ekspedicija – 3. del

Nekje v spominu mi je nekaj utripalo, da sem o tem brala pred odhodom, ampak se nisem mogla spomniti, v povezavi s čim točno. Izstopili sva in se prepustili raziskovanju. Kaj kmalu sva ugotovili, da gre za kraj, kjer je bil rojen znameniti napev Sveta noč, saj je tam živel in delal skladatelj Franz Xaver Gruber, ki je v svet poslal to znano melodijo ter je v mestu tudi pokopan. Ugotovili sva tudi, da je nedaleč stran eden bolj znanih rudnikov soli, ki omogoča ogled, poleg tega pa se kraj lahko pohvali tudi s precej obsežnim keltskim muzejem, enim večjih v tem delu Evrope. Ime Hallein namreč izvira iz keltske besede hall, ki pomeni sol in nakazuje, da je bilo pridobivanje soli že v keltskih časih pomembna dejavnost.

Še preden sva dobro zakorakali v mestece, sva v daljavi že zagledali slap in seveda je postal najin prvi cilj. Prvi cilj takoj za skodelico kave. Našli sva prijetno kavarnico, ki je bila obenem tudi pekarna. Prostor je bil res majhen in v njem je lahko sedelo le kakšnih pet ljudi. Ljudje so se kar v vrsti izmenjevali pri vhodu ter si pred odhodom v službo privoščili kavo in pecivo. Izgledalo je tudi, da so se vsi med seboj poznali, prijazno pozdravljali in pogovarjali z lastnico kavarne na čelu. Kot da se tam v jutranjih in dopoldanskih urah sreča vse mesto. Vzdušje je bilo res zavidljivo prijetno.

Ogreti in okrepčani sva pot nadaljevali proti najinemu slapu. Vreme je pač bilo še vedno kislo. Ampak v bistvu je bilo prav čarobno kislo. Rahlo pršeč dež, meglice, odsevi v lužah in vsa zelena barva, ki je bila zaradi razmer še bolj zelena. Res si ne bi mogli želeti boljšega. Potočki so žuboreli kar med hišami, na pobočju za eno od stanovanjskih hiš pa je bil tudi najin slap in pot se je končala z zelo nazorno tablo, da je ozemlje zasebno, in tako s slapom ni bilo nič.

Ampak nič hudega, sva že korakali naprej in prišli do oznake za pot rudarjev in križev pot. Pa sva šli. Pot se je vzpenjala ob potoku, čez lepo urejene gozdne steze s stopnicami in čez pašnike. Šli sva mimo tistega znamenitega rudnika, si ogledali rekonstrukcijo keltske vasi in se na koncu povzpeli strmo skozi vasico Bad Dürrnberg do visoke cerkvice na vrhu. Tam sva za nagrado pojedli še preostale polžke iz sladkega mlečnega testa in se vrnili v dolino. V Halleinu sva obiskali še keltski muzej in se še podrobneje podučili o tej zanimivi kulturi.

Dneva še ni bilo konec pa tudi najina vozovnica za vlak je bila še veljavna, energije nama pa tudi ni manjkalo. Torej, gremo dalje. Naslednja postaja – Golling. Turistična tabla v mestecu je nakazovala, da je tam baje slap. Tokrat sva bili pred odločitvijo, nekoliko se je že mračilo, slap pa ni bil ravno za vogalom. Vseeno sva se odločili, da je vredno tvegati, in pohiteli. Na poti naju je lovil tudi dež, kar sicer v zadnjih dneh ni bilo prav nič nenavadnega. Tokrat sva za vsak slučaj tudi pustili Googlu, da naju je vsaj približno vodil, in ob tem sva opazili tudi odpiralni čas dostopa do slapa. Po izračunih naj bi tja prispeli šele po zaprtju. Vseeno sva poskusili. Ko sva končno prispeli, pa tam ni bilo nikogar, rampa je bila odprta in vseeno sva lahko prišli čisto do mogočnega Gollinškega slapa. Zahvaljujoč takemu vremenu je bil še veliko mogočnejši kot na slikah.
Zvečer sva se veseli in zadovoljni, pa tudi malo utrujeni, zakopali v posteljo in že čakali na dogodivščine naslednjega dne.

Lammerklamm in majski božič v Abtenauu

Tokrat sva prvič dejansko imeli načrt oziroma cilj, ki sva ga izbrali že doma. To je bila soteska Lammerklamm. Od Salzburga je oddaljena približno 30 km. Potovali sva z avtobusom. Najprej sva se znašli v smučarski vasici Abtenau. Tam sva pojedli svoje vnaprej nepripravljene sendviče in spili kavo v majhni kavarnici, v kateri sva bili midve in omizje domačih upokojencev, ki pa so bili kljub navadnemu dopoldnevu svečano urejeni. V kavarni ni bilo prostora za več kot tri mize, hkrati pa je tam bila tudi prodajalna spominkov in raznih drobnarij, porcelana, steklovine, okraskov in še marsikaj si lahko našel. Vse skupaj je ponovno prispevalo k božičnemu vzdušju. Lastnica nam je vsem prisotnim za nekaj časa zaupala kavarno v varstvo, saj je morala nekaj nekje urediti, ko pa je prišla nazaj, nas je vse nagovorila z vprašanjem, če kdo še kaj želi, in je nato pri vhodu mirno začela presajati rože. Vzdušje je bilo tako prijetno.

Nekako sva se morali odlepiti od božičnega obdobja, udobnosti in prijetnosti ter poiskati Lammerklamm, saj sva malenkost zatavali in z avtobusa izstopili nekaj postaj prepozno. Nič hudega, Abtenau je zagotovo bil kraj, vreden ogleda, še posebej pa gospa lastnica/natakarica/vrtnarka in celotna zbrana družba v kavarni.

Soteska Lammerklamm je bila čudovita. Nekoliko bi jo lahko primerjali z našim Blejskim vintgarjem. Vzdolž vodijo potke in mostički ter ponujajo krasen razgled na reko v globini. Vstopnina za odraslega človeka znaša 5 evrov. Dan je šel h koncu, prav tako pa tudi najina avstrijska pustolovščina. V poznih nočnih urah sva se odpeljali nazaj proti Ljubljani.