Naslednji dan tudi ni bil kaj bistveno manj deževen, ampak tokrat nama ni bilo treba nositi vseh stvari s sabo, zato je bilo popolnoma vseeno, kakšno je vreme. Pravzaprav so imeli dež in meglice še poseben čar – zelena je bila še bolj zelena. Naslednji korak je bil, kam bi sploh šli. Že res, da sva naredili nek okviren načrt, ampak je bil še nekoliko v zraku. Hoteli sva v Hallstatt, ampak povezave nama niso bile preveč naklonjene. Večino časa bi porabili za prevoz, o čemer sva se prepričali tudi pri gospodu na okencu za železniške informacije, ki je bil zelo prepričljiv in nenavdušen nad najino idejo.
Pa sva si rekli, v redu, potem pa ne, potem pa kam drugam. In sva odšli do table z voznim redom ter na ta način izbirali destinacijo. Gospod na informacijah naju je tudi seznanil z zelo koristno informacijo o vozovnici, ki velja za skupine z najmanj dvema članoma, in sicer Einfach-Raus-Ticket, ki za določeno vsoto nudi vožnjo na določenih relacijah. Tako se lahko od devetih dopoldan do treh ponoči naslednji dan voziš z isto vozovnico, prestopaš in vstopaš. Pozoren moraš biti samo na pravo linijo, saj vozovnica ne velja za vse vlake. Še dobro, da ne poznajo dvojine in sva tako že množina. Pa sva šli v Linz.
Sprva sva bili nekoliko izgubljeni, saj nisva vedeli, v kateri smeri je center, in sva hodili v krogih okrog železniške postaje. Saj ne, da sva si pomagali z navigacijo, ampak nekaj se ni ujemalo. Pač, vsake toliko se moraš izgubiti, kar nama ni težko, je pa nekoliko bizarno, ko to počneš na železniški postaji. Potem sva se končno orientirali in le prišli do starega mestnega jedra. Kaj Linz ponuja, sva na hitro prebrali na vlaku, tako da sva imeli nekaj opornih točk, kaj iskati in kaj bi bilo zanimivo videti, ostalo pa se je običajno našlo sproti.
Hodili sva po starih ulicah in občudovali tortaste fasade in se povzpeli na vzpetino, na kateri je nekoč bil grad, sedaj pa so ostanki gradu spremenjeni v muzej. Muzej sva tokrat izpustili, sva pa v njegovem zavetju pomalicali ob družbi vrtnarjev, ki so urejali okrasna korita ob vhodu. Grajski grič je nudil tudi zelo fin razgled na celotno mesto. Na informacijski tabli v bližini sva prebrali, da iz Linza vozi tramvaj, ki se spremeni v vzpenjačo in pelje na nek bližnji hrib.
Nato sva odšli nazaj v mesto poiskat slaščičarno z dolgoletno tradicijo, ki sega še v čas Franca Jožefa in njegovih družabnikov. Nekje sem nekaj prebrala in besedilo je vsebovalo priporočilo o Linzer Torte, kar se mi je slišalo dovolj fascinantno, da bi to slaščičarno poiskali in si pobližje ogledali to tradicionalno dobroto. Slaščičarno sva našli in bila je tako ljubka, prav za naju, ki se topiva ob takih stvareh. Majhna, opremljena tako, kot da se je čas ustavil tam nekje v Avstro Ogrski, ob vstopu pa te že takoj premamijo mamljive vonjave raznih štrudljev, peciv in kruha.
To je bila v bistvu pekarna, slaščičarna in kavarna obenem. Še topel pozdrav gospe za pultom in ni bilo več dvoma, da se ne bi ustavili. Sedli sva za mizico ob oknu in naročili en jabolčni zavitek ter slavno Linzer Torte oz. linško torto. Oboje je bilo božansko. Sploh torta, ki je bila nekaj posebnega. Njen izgled sicer ni bil prav nič mikaven – v bistvu je samo rjav biskvit, ki je imel okus po božiču leta 1884 – ko okusiš torto, vidiš zasnežene ulice, konje in kočije s kraguljčki, okrašene izložbe, razposajene nasmehe in tople pozdrave. Ja, tak okus ima linška torta, ampak samo tista v K.u.k Hofbäckereiu.
Po tem slastnem obedu, polnem nedoživete nostalgije, sva se prežeti z avstro-ogrskim duhom odpravili naprej po cesarstvu. Na robu glavnega trga je stal starinski tramvaj, ki pa je bil še kako v uporabi. Peljal je namreč na Pöstlingberg, na točno tisti hrib, o katerem sva brali malo prej na grajskem griču. Odločitev, da prisedeva in se odpeljeva v skoraj neznano, je bila enoglasna. Pot je nekaj časa peljala po ravnem, potem pa se je začela vzpenjati in tramvaj se je kmalu prelevil v vzpenjačo. Sprva je deloval kot privlačen turistični vlakec, a je bila njegova funkcija v prvi vrsti aktualno praktična, saj so nanj vstopali in izstopali šolarji in drugi prebivalci, ki so se vozili v službe ali po opravkih v Linz, prebivali pa so na pobočju Pöstlingberga. Hrib je bil in je še vedno priljubljena romarska točka, saj se na vrhu bohoti mogočna cerkev, razgled seže daleč na celotno kotlino, urejene so sprehajalne poti, menda pa lahko obiskovalec naleti tudi na kakšnega škrata ali kakšna druga bitja, ki še živijo in pohajkujejo po hribu.
Obisk Linza sva zaključili s še enim sprehodom po glavnih ulicah, potem pa je najin vlak že klical po povratku. Prijetno utrujeni sva se odpeljali nazaj v Salzburg in najin dan zaključili s slastno in mastno pico, nato pa sva lahko veseli zaspali.
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | RPC
