Po sledeh svilne poti v Uzbekistanu

Splošno o Uzbekistanu

Uzbekistan je velik za približno 25 Slovenij, ima pa več kot 35 milijonov prebivalcev. Kot zanimivost naj navedem, da je Uzbekistan poleg Lihtenštajna ena izmed dveh držav brez izhoda na morje, ki obenem mejita na države, ki tudi nimajo izhoda na morje. Gre večinoma za sušno pokrajino, saj štiri petine ozemlja zajemajo puščavska območja, v katerih najdemo redke oaze z izviri sveže vode. Samo predstavljamo si lahko kakšno olajšanje so začutile karavane, ki so potovale vzdolž svilne poti, ko so po dnevih hoje skozi puščavo zagledale zelene oaze. Zato ne preseneča, da so se prav tu razvila najmogočnejša mesta takratnega časa.

Skozi vodilna mesta svilne poti so šli mnogi znani osvajalci, kot so makedonski vojskovodja Aleksander Veliki, mongolski vladar Džingiskan, pa tudi lokalni Timurlenk, ki je bil rojen na ozemlju današnjega Uzbekistana in je ustvaril mogočni imperij. V te kraje so Arabci prinesli muslimansko vero, posledica česar je, da je še danes večina prebivalstva islamske veroizpovedi. Po zaslugi trgovine, ki je potekala po svilni poti, so mesta obogatela in še vedno je moč opazovati impresivno arhitekturo tistega obdobja. Hkrati pa so postala pomembni centri učenja in znanosti, saj se niso izmenjavale samo dobrine vzhoda in zahoda, temveč tudi različne ideje, verovanja in kulture, kar pomeni, da je šlo tako za trgovsko kot tudi za kulturno izmenjavo, ki je mesta ob Svilni poti spremenila v prave svetovljanske centre.

V drugi polovici 19. stoletja je območje prišlo pod carsko Rusijo. Med lokalne Uzbeke in Tadžike so se pomešali številni Rusi in Ukrajinci. Tako je poleg uzbekistanskega jezika, ki je uradni jezik države, pogovorni jezik v državi tudi ruščina, ki jo obvladajo vsi. Seveda v turističnih krajih govorijo nekaj angleščine, nam pa gre na roko, da sta slovenščina in ruščina slovanska jezika, tako da je nekaj besed vseeno možno razumeti.

Naokoli po Uzbekistanu

Uzbekistan je razmeroma velika država, zato so temu primerne razdalje med kraji. Nacionalni letalski prevoznik ima razvejano mrežo letov, večina popotnikov pa se zaradi ugodnih cen odloči za potovanje z vlakom. Med prestolnico Taškentom, Samarkandom in Buharo vozijo moderni hitri vlaki s hitrostjo do 230 km/h, med Buharo in Hivo pa se splača rezervirati nočni vlak. Tudi nastanitev različnih kategorij ne primanjkuje. Hostli so poceni, niti hoteli niso dragi, saj je možno sobo s kopalnico in zajtrkom dobiti že za 20 evrov. Ko govorimo o denarju, moram omeniti, da je denarna valuta Uzbekistana sum, ki je valuta velikih številk, saj za 1 evro dobimo cca 13.000 sumov. Tako že z zamenjanimi 100 evri postanemo milijonarji. Niso pa preveč izbirčni, saj z veseljem vzamejo celo druge valute. To je kar praktično, saj v določenih krajih denarja ni najbolj enostavno zamenjati.

Taškent

Glavno in največje mesto Uzbekistana z več kot 2,5 milijona prebivalcev je Taškent. Gre za moderno prestolnico s širokimi avenijami, zelenimi površinami in odprtimi trgi, kar je posledica obnove po potresu iz leta 1966, ki je porušil večino mesta. Danes je tako v tem največjem urbanem centru Centralne Azije ohranjenih zelo malo starih zgradb. Glavno znamenitost Taškenta predstavlja podzemna železnica, ki se po zaslugi arhitekturno dovršenih postaj po lepoti pogosto primerja z znamenito moskovsko podzemno železnico v prestolnici Rusije. Podzemna je sama po sebi turistična znamenitost, omogoča pa hiter in poceni javni prevoz (vozovnica stane dobrih deset centov). Tako se lahko iz strogega centra pripeljemo v predel Čorsu, kjer najdemo največjo tržnico v mestu, ki je noben obiskovalec Taškenta ne izpusti iz svojega programa.

Sadje, v septembru številne lubenice, in zelenjava, pa oblačila in obutev se prodajajo v zunanjem odprtem delu, medtem ko pod mogočno kupolo tega pravega centralnoazijskega bazarja najdemo meso, mlečne izdelke, vloženo zelenjavo, jušne rezance, suho sadje, začimbe in oreške. Ni, da ni. Ne manjka niti znameniti uzbekistanski okrogel kruh, ki se imenuje nan. Lakoto si lahko potešimo s šašlikom oz. nabodalom ali rižom z mesom in zelenjavo, ki ga imenujejo pilav in velja za nacionalno jed Uzbekistana (ga pa najdemo tudi v ostalih državah Centralne Azije). Hrana za moj okus ni neki presežek, a je razmeroma poceni. Na jedilnikih preseneča predvsem veliko število solat, tudi do 30 različnih vrst, ki se postrežejo kot predjed. Pomemben del uzbekistanske kuhinje je peč, imenovana tandur, v kateri pripravljajo samso, kar je žepek z različnimi nadevi. Ker smo v muslimanski državi svinjine ni, alkohol pa se vseeno da dobiti, čeprav najbolj priljubljena pijača ostaja čaj.

Kljub uničujočemu potresu v predelu Čorsu tam najdemo nekaj starejših zgradb, ki so v kontrastu z modernimi steklenimi železniškimi postajami, od koder se z vlakom za slabih 10 evrov podamo do Samarkanda, drugega največjega mesta Uzbekistana.

Samarkand

Mesto, ki ga najbolj povezujem s svilno potjo, je prav Samarkand. Zaradi lokacije v oazi, ki je karavanam omogočala počitek in predvsem vodo v teh sušnih krajih, je izjemno obogatelo. Ime mesta, ki velja za enega izmed najstarejših stalno naseljenih krajev Centralne Azije, ima pridih eksotike. V času vladanja že prej omenjenega vladarja Timurlenka, je bil Samarkand prestolnica njegovega imperija, saj je le-ta bil rojen nedaleč stran. Še danes je ohranjen njegov družinski mavzolej imenovani Gur-e Amir, kar v perzijščini pomeni »grobnica kralja«, daleč največja znamenitost kraja pa je Registan, najbolj znani trg Samarkanda, Uzbekistana in celotne svilne poti.

V preteklosti je to bil glavni mestni trg z živahno aktivnostjo, danes pa je predvsem turistična znamenitost, ki si jo vsak obiskovalec želi ogledati. Širen odprti prostor obdajajo tri impresivne medrese pokrite s prepletajočimi se mozaiki in vzorci geometrijskih in vegetativnih oblik. Gre za nekdanje izobraževalne institucije, saj beseda medresa v arabščini pomeni šola. Ogled Registana je potrebno plačati, vendar vstopnina ni pretirana. Tako si za 4 evre lahko ogledamo čudoviti arhitekturni kompleks, verjetno najlepšega na celotni trasi svilne poti, ki je ponoči osvetljen in ponuja sicer kičasto predstavo luči in zvoka. Nedaleč stran najdemo nekoč največjo mošejo v islamskem svetu Bibi Hanum, ki ni v celoti ohranjena, skupek grobnic Šah-i Zinda iz 14. stoletja z modrimi in zelenimi pročelji, pa velja za zaželjeno lokacijo med influencerji in se pogosto pojavi na Instagramu. Samarkand sicer leži v Uzbekistanu, vendar so večinsko prebivalstvo v mestu Tadžiki, podobno kot v Buhari, naslednjem mestu svilne poti, ki ga bomo obiskali.

Buhara

Po nekaj urah vožnje z vlakom iz Samarkanda lahko prispemo v Buharo, druga opcija pa je nekoliko daljša pot z avtom v okviru dvodnevnega izleta do umetnega jezera Ajdarkul s prenočevanjem v jurtah v puščavi Kizilkum, ki sem jo izbral jaz. Jurte so okrogli šotori, prebivališča nekaterih azijskih nomadov in bolj kot za Uzbekistan, značilne za sosednja Kazahstan in Kirgizijo pa tudi Mongolijo. Med potjo sem lahko opazoval številna bela polja bombaža, ki so pomembna za kmetijstvo Uzbekistana, a intenzivno gojenje povzroča številne probleme, saj bombaž za rast potrebuje dosti vode, ki je v sušnem Uzbekistanu primanjkuje. So pa toliko bolj življenju v puščavi prilagojene dvogrbe kamele, ki sem jih lahko zajahal med bivanjem v puščavi. Kamele so odigrale pomembno vlogo pri nošenju tovora na dolge razdalje skozi suho puščavsko pokrajino, saj so odporne na vročino, mraz in višino.

Pa se vrnimo nazaj v Buharo. Že ob prihodu v mesto se zaveš, da si na orientalski destinaciji, saj table kažejo oddaljenost od glavnih mest sosednjih držav Tadžikistana in Turkmenistana. Buhara velja za eno najboljše ohranjenih srednjeveških mest, katerega arhitekturna zasnova se je ohranila nedotaknjena skozi zgodovino. Mošeje, medrese, minareti, bazarji s številnimi stojnicami in karavanseraji, kjer so v preteklosti prenočevale karavane, spremljajo turiste na vsakem koraku. Zaščitni znak mesta je skoraj 50 metrov visoki minaret Kaljan iz 12. stoletja, ki naj bi preživel vpad mongolskega Džingiskana približno 100 let po njegovi dograditvi. Minaret, s katerega niso samo klicali vernike k molitvi, ampak tudi metali kriminalce, je namreč videl že od daleč, ko je po širni ravnici Centralne Azije jezdil proti mestu, in ga je tako navdušil, da se je odločil, da ga ne doleti usoda vseh ostalih zgradb v mest, ki jih je dal porušiti. Minaret je del kompleksa Po-i Kaljan, kamor sodita še mošeja in medresa. Prijetno se je sprehajati po urejenem mestu, katerega stavbe so bile večinoma zgrajene med 9. in 17. stoletjem, ko je bila Buhara pomemben center trgovanja, izobraževanja, kulture in religije.

Hiva

Po nočni vožnji z vlakom, ki je v spalniku stala manj kot 15 evrov, sem prispel v Hivo, ki me je izmed vseh obiskanih mest najbolj navdušila. Pomembnost Hive se kaže v dejstvu, da je prvi kraj v Uzbekistanu, ki je bil že leta 1991 uvrščen na UNESCOV seznam svetovne kulturne dediščine. Gre bolj ali manj za mesto, ki je muzej znotraj 10 metrov visokega in 2 kilometra dolgega obzidja, obisk katerega pa uradno ni zastonj. Vstopnica za stari del mesta, imenovani Itčan Kala, stane slabih 15 evrov, je pa mogoče z novinarsko izkaznico PRESS z namenom priprave članka dobiti 50 % popust. Na dveh izmed štirih mestnih vrat, severnih in južnih, je sicer možno vstopiti brez nakupa vstopnice, vendar si brez nje ne moreš ogledati notranjosti zgradb, lahko se pa vseeno prosto sprehajaš naokoli.

V mestu, ki je staro približno 1500 let, prevladujejo nizke stavbe, ki datirajo predvsem v 18. in 19. stoletje. Ena izmed najstarejših konstrukcij je mošeja Džuma ali Petkova mošeja, ki je nastala v 10. stoletju, a je bila kasneje obnovljena. Ponaša se z več kot 200 lesenimi izrezljanimi stebri, ki nosijo strop tega opečnatega enonadstropnega poslopja z ravno streho. 45 metrov visoki minaret Islam Hodža ima posebno vstopnino, ponuja pa najlepši pogled na Hivo ter okoliško puščavo, ki jo objema. Nedokončani minaret Kalta Minar, ki bi bil najvišji takratnega časa, če bi bil dokončan, pritegne pozornost zaradi čudovite turkizne barve, a ni odprt za javnost.

Nekoč glavna rezidenca hivskih vladarjev kanov, imenovana Konya Ark, pa je priljubljena točka za opazovanje spektakularnih sončnih zahodov. Sploh v večernih urah se med popotnike pomešajo številni domačini, ki z veseljem pozirajo s turisti, ko ne posedajo na posebnem kosu pohištva, imenovanem »tapčan«. Gre za neke vrste leseni fotelj (spominja na posteljo) obložen z blazinami, trikrat po dva metra velik, na katerem je klubska mizica. Kljub številnim turistom je v Hivi moč najti kotičke, kjer ni žive duše in kjer samo čakaš, da izza vogala pride karavana s kamelami. V mestu, sploh ko so ulice prazne, dobiš občutek, kot da si v pravljici o 1001 noči. Nekoč karavane s kamelami, danes pa mesto oblegajo turisti in prodajalci spominkov, za katere je obvezno barantati, čeprav cene niso visoke.

Uzbekistan s svojo bogato zgodovino je vsekakor vreden obiska. Tudi po zaslugi nizkocenovne letalske družbe, ki Evropo preko Abu Dhabija povezuje s Samarkandom, postaja cenovno lažje dosegljiv. Zaenkrat še zmerne cene skupaj z drugačno kulturo in gostoljubnimi domačini privlačijo turiste s celega sveta in postavljajo državo nazaj na zemljevid sveta, kjer je že bila v času svilne poti.