Ko misli odpotujejo – 4.del

Ogledali smo si starodavno mesto Aleppo, kjer sem si med ogledom bazarja privošćil tudi britje v eni izmed malih uličic. Vse skupaj je potekalo kot bi si mislil, a se je na koncu končalo z bolečim puljenjem dlak po licih in v okolici ušes. Morda sem med tem potočil tudi kakšno solzo, kdo bi vedel. Po ogledu krščanske četrti smo so podali na ogled najbolje ohranjenega kižarskega gradu: Crac de Chevallier.

Številni ostanki davne civilizacije so nas pričakali na mestu vladavine kraljice Zenobije, Palmira. Rimljani so pustili za sabo pravo uničenje, a še vedno je mogoče videti ostanke velikega templja, kolonadne ulice, gledališča ter nenavadnih grobnic. Izjemno, a vsekakor čisto drugačno doživetje v primerjavi s Petro v Jordaniji. 1.2km dolg kanjon te pripelje do zakladnice, ki pa ni edina mogočna in presenetljiva zadeva v Petri. Še na stotine zanimivost te pričakuje v Petri in ena najbolj pompoznih je samostan, do katerega se lahko povzpe vsak, ki zmore po več kot 800 stopnicah sredi puščave.

Ob šestih popoldan smo se nameravali podati na trajekt iz Jordanije. Po štiriurni zamudi trajekta in več kot štiriurnem urejanju papirov za avto smo ob šestih zjutraj uspešno prestali administracijske ovire in prispeli v Egipt.

Preko sinajskega polotoka smo se napotili proti Suezu. Slikovita cesta nas je peljala najprej ob rdečem morju ter nato po puščavi in mimo Mojzesove gore. Sinajski polotok, ki leži med mediteranskim in rdečim morjem je geografsko še vedno v Aziji. 
 
Port Taufiq je bil naše mesto postanka, kjer smo se ustavili, se nastanili in si ogledovali ladje, ki so tiho plavale mimo nas. Kljub možni ogorčenosti bralcev, moram priznati, da smo se odločili za pot na sever ob sueškem prekopu, ker nam je počasi ta moderna zgodovina začela postajati bolj zanimiva od vseh kamnov, ki smo jih videli v zadnjih časih. In težko je opisati poglede na ogromne ladje, ki se tiho premikajo, kar od daleč izgleda, po puščavi.

Afrika, tukaj smo!