Ko misli odpotujejo – 3.del

Ogledali smo si Mostar v katerem je moč videti marsikatero rano iz preteklosti, a teh je vedno manj in manj. To privlačno mesto se uspešno obnavlja in tudi največja znamenitost "Stari Most", ki povezuje oba dela mesta, je bila rekonstruirana. Mesto s svojim starim jedrom, obzidjem, stolpi in veliko drugimi znamenitostmi pravi biser, kjer se srečujeta vzhod in zahod.

Preko Črne Gore smo prispeli do Albanske meje in tukaj se je avantura prav začela. No v bistvu se je začela že malo pred mejo, saj smo bili primorani v pogoste pogovore z domačini v okolici Albanije. Skoraj nobenega znaka, ki bi vodil izgubljenega popotnika k sosedom ni bilo namreč. Še domačini se velikokrat niso mogli zedinit, katera je najboljša pot. Še toliko obračanj za nas neutrudne popotnike ni bilo nič in v bližini kraja Vladimir smo na koncu le našli mejni prehod.

Verjeli ali ne, prečkanje je potekalo brez težav in tako smo se znašli na tiranski mestni vpadnici. Vpadnica je bila po večini karakteristik prav povprečna glavna cesta, ki vodi v središče mesta. Široka štiripasovnica v vsako smer, izjemno zasedena, a z eno razliko - neasfaltirana. Pa ne samo to, bila je polna globokih lukenj. In ko smo se tako ozirali naokoli in si ogledovali to gnečo, avto ob avtu, si nismo mogli kaj, da ne bi opazili kako vsi avtomobili poskakujejo v drugačnem ritmu. En gre malo gor, pa spet dol, nato drugi z desno stranjo spet gor in zadaj levo dol in tako naprej. Vse luknje na cestišču so omogočile nenavadno plesišče za počasne avtomobile in nismo si mogli kaj, ter se do solz nasmejali eni najpočasnejših, a najzabavnejših mestnih vpadnic. Pravi poskakovalni spektakel.

Tirana nas ni navdušila, a nas je Albanija zato zasula z lepotami takoj za njo, na poti do Elbasana. Ovekovečili smo marsikateri detajl te fantastične pokrajine in ceste, ki te vodi po zelenih planotah s sapo jemajočimi razgledi.

Preko Makedonije nas je pot vodila do Grčije. Vožnja po skoraj praznih cestah, nam je bila v užitek. Vodila nas je po Ohridu skozi nacionalni park okoli prespanskega jezera. Temperature so bile ta čas že dovolj visoke, da smo kampirali več in več. Včasih v kampih, včasih "na črno" pod zvezdnatim nebom. V Grčiji smo se ustavili v Meteori, ki je poznana po samostanih na osupljivih strmih skalah. Nekateri od teh samostanov iz 14. stoletja, so še danes naseljeni in v samostanu svetega Nikolaja smo tako srečali pomočnika meniha, ki tam tudi živi. Z nami je z veseljem pokramljal in nam priznal, da mu je velikokrat prav dolgčas.

Pred Afriško celino pa smo si ogledali tudi državo z ozemljem tako v Evropi kot v Aziji, Turčijo. Istanbul, edino mesto na svetu, ki leži na dveh celinah, nas je navdušilo. Prijazni in tolerantni ljudje, razgibana gradnja ob bosporski nižini, minareti do koder ti seže pogled, izvrstne turške kopeli in masaže, pisani bazarji, bizantinske cisterne in še in še in še. V Istanbulu smo ostali dalje, kot v drugih mestih. A če bi si v vsakem mestu želeli ogledati vse, kar se nam je zdelo zanimivega, nas še danes ne bi bilo nazaj.

Galatasaray je bila magična beseda, ki nas je spoprijateljila z marsikaterim domačinom. Nogomet je pač univerzalna govorica.

Sirijska meja. Po slabi makadamski cesti smo prispeli do sirijskega uradnika, ki nas je debelo pogledal, nato pa dejal: "Welcome to Syria". Jaz še edini nisem imel urejene vize za Sirijo, tako da sem se odpravil po le-to. Državljani Slovenije lahko vizo dobimo na prehodu samem, a so me uradniki na vse načine želeli prepričati nasprotno. Po pregovarjanju in dolgem čakanju, so prišli do mene in rekli: "32 dollars". »Kdo ima zdaj prav«, sem si mislil. Banka čez cesto mi je zagotovila lokalne sirijske funte, a ko sem prišel nazaj, da bi plačal, sem se znašel obkrožen z uradniki. Eden od njih mi je lepo in jasno dal vedeti kaj si želi z: "Bakšiš, bakšiš, bakšiš...". Naštel sem mu $32, kolikor je viza stala in poskušal vztrajati pri svojem. A cariniki tudi niso popuščali.

€10 je bil edini bankovec, ki sem ga imel pri sebi in odločil sem se posloviti od le-tega. Presenečen carinik pa ni poznal crednosti evra, in je odšel do svojega šefa ter mu skrivaj podal mojih €10. Ko se je vrnil, mi je podal potni list z vizo, me veselo potrepljal po ramenu in bila sva kot najboljša prijatelja. „Welcome, welcome“, so mi želeli vsi s širokimi nasmeški. A meni je bilo glavno, da je bil potni list zopet na varnem, z menoj.

Naslednjič pa prav zares, naše prvo srečanje z afriško celino.