Ko misli odpotujejo – 13.del

Ko nas je ta pravljična cesta pripeljala do tanzanijske meje z Mozambikom, smo ugotovili, da je trajekt, ki je običajno prevozno sredstvo za prečkanje široke delte reke Lugenda, pokvarjen. Ker smo bili tako primorani potovati ob reki na severni strani Mozambika, smo se odločili, da še en dan preživimo ob lepi obali.

Pred tem smo se ustavili v kempu ob idilični obali. Dan je bil lep, večer tudi, a večerja in odziv mojega telesa na večerjo pa malo manj. Riba na žaru je sicer izgledala odlično, a kar so oči videle in kar je želodec moral prebaviti ni bilo eno in isto.

Ko smo naslednji dan iskali mehanika za naše zavore, smo se peljali mimo dveh avtomobilskih nesreč, smo bili zelo srečni, da smo počasi a varno prispeli do mesta. Našli smo zavorne obloge in tudi mehanika, ki se je z nami odpeljal do bližnje delavnice in nam popravil zadevo.
 
Tako smo bili pripravljeni na daljšo pot proti Malawiju. Jaz sem večino dne prespal, ker sem bil utrujen od neprespane noči in prebavnih motenj. Ob takšnih pripetljajih je bilo odlično, da smo bili na poti trije in na primer ne štirje. Saj, če je kdo potreboval počitek je bila celotna zadnja klop na voljo.

Mrak nas je ujel sredi nezanimive pokrajine, na poti proti jezeru Malawi. Odločili smo se za kempiranje v naravi, in ko smo iskali mesto za kemp, smo povprašali mimoidočega ali ve za kak prostor, kjer bi se lahko ustavili. Bil je zelo vesel vprašanja in nam ponudil mesto zraven njegove hiše. Ljudje so res prijazni in v nekaj sekundah je bilo zraven 8 ljudi in nas opazovalo, kako smo postavljali šotor. Po pogovoru in hitri večerji smo se odpravili spat. 
 
Pred spanjem pa - umivanje zob. Ker sem navajen električnih zobnih ščetk sem imel eno zraven tudi na tej poti. A v tem primeru, je enostavno nisem upal uporabiti. Ko sem na začetku enkrat poizkusil, me je en fant tako zelo začudeno in na pol prestrašeno pogledal in kakšne pol minute se je čudil od kod je prišel ta zvok. Tako sem nadaljeval z ročnim krtačkanjem.
 
Zgoden spanec je dobro del in prebudil sem se prerojen. Ta dan sem bil jaz na vrsti za vožnjo. Od prijazne družine smo se poslovili, jim dali nekaj malega napitnine in gospodu, ki se je ukvarjal z nami ves večer in jutro sem podaril tudi majico v mednarodnem duhu, IAESTE Slovenija. Na sebi je imel že zelo ubogo majico, tako da upam, da sem mu vsaj malce polepšal dan..
 
Mehka cesta, pesek kot na plaži in ne preveč lukenj je bila prijetna sprememba. Nekajkrat smo se ustavili na poti, da smo si nakupili banane, naredili zaloge kikirikijev ter pomaranč. Umirjena vožnja z nekaj postanki in pomenki z lokalci je bila v pravi užitek.

Postali smo v obcestni restavraciji že prav blizu jezera Malawi. Ko smo dobili hrano se nam je pri mizi pridružil lastnik te restavracije in bližnjega kempa. Ker je urejal nov kemp ga je zanimalo kako bi bilo mogoče zanimanje vzpodbuditi z internetno stranjo in podobno. Z veseljem smo mu razložili osnove in upam, da mu bo uspelo, saj ima po moje mnenju pravo žilico za posel.

Po tem dolgem obvozu smo prispeli v Malawi. Po odhodu iz Tanzanije so nas prikrajšali za “cestni davek”, $25. Severni del jezera Malawi obdaja hribovito področje, s katerega smo zasanjano opazovali sončni zahod.

Bili smo že malce pozni, a vseeno smo uspeli izprositi večerjo: riž z zelenjavo in bananami. Ob večerji smo se razgovorili z Ameriškim popotnikom, ki je šel na pot s ciljem, da vidi čimveč različnih vrst opic. Plan za jutri je bil pohod do bližnje gore, kjer se bo skempiral za nekaj dni in poiskušal izslediti nekaj vrst redko videnih opic. Pa vso srečo!