Lepo si je privoščiti teden ali dva dopusta, včasih pa imamo na razpolago le dan ali dva. Čudovita majhnost Slovenije omogoča, da v pol dneva obiščemo celo Obalo in doživimo vse od tradicionalne obrti do mestnega blišča.
Ko pogledate na zemljevid in greste po slovenski obali do vrha, vidite, da se pred italijansko mejo zaključi še naš zadnji polotoček. Moja pot po Obali se je začela prav na njegovi zgornji skrajni točki. Debelega Rtiča se verjetno večina spomni po mladinskem zdravilišču, po katerem je najbolj znan. Na tem mirnem koščku zemlje je poleg počitniškega doma le še nekaj posameznih stanovanjskih hiš in vladnih počitniških objektov. Zaradi velike neokrnjenosti je ostal zavarovan. Po njem se seveda lahko prosto sprehajate, ob obali kopate; v
zdravilišču ponujajo tudi hostelske sobe, toda kampiranje žal ni dovoljeno.
Naravoljubi so poskrbeli tudi za obnovljen naravni park. Rastline, kot so oljka, kostanj, grenki pomarančevec, limona, mandarina, oreh, bananovec, datljeva palma, kaki, sliva, robida in granatno jabolko in med katerimi najdemo tudi veliko okrasnih rastlin, kot je npr. artičoka, rastejo v parku, obnovljenem po naravnih zakonitostih. Da niti ne omenjam prijetno šumeče, dehteče in dišeče obale, ki jo lahko užijete z vsemi svojimi čuti. Sliši se izredno, kajne?
To obmorsko mesto je znano predvsem po »zdravem« turizmu. Ne govorim samo o rehabilitacijskem centru, kampu z bazenskim kompleksom in kajak-kanu klubu, temveč tudi o športnem parku, ki se ga domačini krvavo trudijo obdržati in ga snujejo ter vzdržujejo po svojih najboljših močeh. Če se peljete skozi
Ankaran iz smeri Debelega Rtiča (kot sem potovala sama), že prevozite tablo, ki označuje konec Ankarana, in šele na naslednjem označenem ostro desno zavijajočem odcepu zavijete proti obali. Kmalu boste prispeli do zaliva z manjšim pristaniščem, urejenim kampom in prebujajočimi se športnimi igrišči za odbojko na mivki in nogomet.
Vendar pa Ankaran s sabo nosi tudi bogato zgodovino. Že v času Rimljanov je tu bilo naselje, kar nakazujejo ostanki rimske straže in ostanki pri hribu Srmin. Odgovornost za začetek sodobnega turističnega kraja pa nosi samostan sv. Nikolaja. Že v preteklosti sta bili vinarstvo in oljkarstvo izredno cenjeni panogi in zato so v svoji okolici menihi hitro našli vir zaslužka – preživljati so se morali sami – in pospešili razvoj kmetijstva. Že pred časom razpustitve samostana pa je to območje postalo znano kot izredno zdravilno in za okrevanje primerno, zato se je razvila zdraviliška dejavnost, z njo pa, seveda, tudi turizem.
Ne spomnim se, da bi se o
Izoli kdaj veliko govorilo. Občutek imam, da je med vsemi bleščečimi obalnimi mesti kar malo zapostavljena. Morda zato, ker leži med
Koprom in
Piranom, morda pa se kar sama drži malo ponosno zase, saj je nekoč bila še samostojen otok. S kopnim so jo povezali že v 18. stoletju, tako da danes mestno jedro leži le na skromnem apnenčastem polotoku.
A vseeno ni tako skromna. Prebivalci so – kot pravi Primorci – veseljaki in zato prav tu praznujejo kar dvodnevni praznik oljk, vina in rib. Slastno, kajne? Ta pristaniški, ribiški, vinarski in sadjarski kraj pa ima tudi kulturno bogastvo. Starega mestnega jedra zaradi odličnega obzidje Turki niso nikoli dosegli. Zato so ulice še vedno tako čudovito ozke, kot se za primorsko mesto spodobi. Glavne ogleda vredne kulturne točke so cerkev sv. Mavra, palača Besenghi degli Ughi, Manziolijeva hiša, hiša Lovisato in nastajajoči Ulični muzej Izola. Zakaj, preverite sami.
Na tem mestu bi rada izpostavila še Izolsko plažo. Konec polotoka krasi urejen park – travnik z nekaj senčnimi drevesi – s kopališčem prijetne urbanistične zasnove. Dostop v vodo je po betonski ploščadi, stopnicah ali kar v skoku s pomola. Plaža je res lepo urejena in brezplačna, tako da boste tudi ne povsem bistro morje lahko prezrli.
Spite lahko v
Hostlu Alieti, ki se nahaja v eni od starih mestnih hiš v jedru Izole. Ponujamo 25 ležišč v skupnih sobah in je v neposredni bližini Manziolijevega trga, 100 m od morja in 500 m od plaže na Svetilniku.
V
Piranu je za turiste in obiskovalce prepovedana vožnja z avtomobilom. Zato to spoštujte in parkirajte v eni od parkirnih hiš (ali če poznate kakšne skrite zastonj kotičke) na robu tega zaščitenega mesta in se v jedro odpeljite z brezplačnim avtobusom.
Saj ne vem, kako bi najbolje opisala enega naših najlepših mest, sicer je pa tako že vsak kdaj bil tam in si lahko v spomin prikliče labirinte uličic, stopnic, pasaž, fasadnih barvnih shem in pa seveda ponosni Tartinijev trg. In čeprav je na prvi pogled videti, da je to zasanjano mesto večino časa speče, ga poleti slej ko prej začnejo oblegati turisti in mesto popolnoma oživi.
Redna sobotna tržnica in sezonske stojnice ponujajo slovenske in uvožene izdelke; vsekakor pa, preden kupite spominek, poskusite najti nekaj našega, lokalnega (kar si seveda lahko privoščite). In tudi s tem pomagate našemu gospodarstvu, da si opomore.
Plaža v Piranu je odprta za javnost in sanje, da bi lahko s kavice skočil kar v vodo, tu postanejo resničnost. Na obeh straneh polotoka se odpre po en za kopalce urejen zaliv. Če gledamo z obale desno od svetilnika, ki stoji na rtu, se v smeri proti Fiesi (oz. Strunjanskemu zalivu) piranska mestna plaža konča, a lahko ob visokem opornem zidu pot nadaljujete in najdete tudi kakšne bolj skrite kotičke za nemoteno sončenje zgoraj (pa tudi spodaj) brez. Plaža v smeri proti Piranskemu zalivu je bolj obljudena in komercialna, ob njej so namreč tudi mestni hoteli.
Mogočne soline
Moj zadnji postanek so bile
Sečovlje. Nikoli jih še nisem videla v živo in se tudi nisem preveč obremenjevala z Garminom (ki ga tako nisem imela). Sledila sem naši obalni cesti mimo Portoroža – ki je bil, mimogrede, malo preveč bleščeč, da bi ga lahko umestila v svojo naravno-kulturno pot – Lucije in pred hrvaško mejo se je na desni pojavil smerokaz »Sečovlje«, ki me je usmeril na strmo spuščajočo se tlakovano cesto. Ne vem, ali je bila rimska, je pa vodila v pravo smer. Ob vznožju vzpetine, s katere sem pripeljala, me je pričakalo (brezplačno!) parkirišče, za vstop v soline pa se, seveda, zaračuna vstopnina. 3 evre za študente.
Ogledate si lahko vse od muzeja do zaščitenega mokrišča, od postopka starodavnega pridobivanja soli do muzeja, ki dokazuje, da so podobno delali tudi v preteklosti. V Krajinskem parku Sečoveljske soline se skriva kar 45 ogroženih rastlinskih vrst, gnezdi 80 vrst ptic, 200 vrst pa občasno.
V Sloveniji imamo sicer več zapuščenih solinarskih območij – mnoga med njimi zaščitena, a to v Sečovljah je najbolj znano in obiskano. V delu Lera še vedno aktivno pridobivajo sol, preostalo območje pa je v celoti zaščiteno kot naravni spomenik in en ogromen muzej.
Ko sem sama nekaj let nazaj govorila z lokalci, so pravili, da domači študentje niso najbolj zagreti za poletno delo, zato velikokrat iščejo študente delavce s celine. In če ste eni tistih, ki morate poletja »predelati«, je morda vredno pobrskati po možnostih, da bi kljub zaposlitvi zamenjali vsaj okolje. Je že res, Primorci so zahtevni gurmani (sploh glede kuhanja kave), ampak vsega se da naučiti in kaj je lepšega, kot se po napornem delu vreči v osvežujoče slane valove.
Seveda pa se lahko na morje odpravite tudi kar tako – za zabavo. Sploh ker sem izpustila še kar nekaj kotičkov, ki jih lahko raziščete in doživite sami. Mednje sodijo sproščujoči
Strunjan, bleščavi
Portorož, glasna
Lucija in še kaj bi lahko naštela.
.jpg "Piran, Seagulls(Author-Ubald Trnkoczy)")
.JPG "Author - Matic Uzmah")
.jpg "Izola ( Author - Matej Vranic); www.slovenia.info")
.JPG "Piran, Cape (Author - Ubald Trnkoczy); www.slovenia.info")
.jpg "Salt Pan(Author - Ubald Trnkoczy);www.slovenia.info")
.JPG "Salt Pan - Secovlje (Author - U. Trnkoczy); www.slovenia.info")
