Zgodbe iz nahrbtnika – 2.del

Cesta, ki teče po hribu navzdol je podobna tisti, ki vodi skozi Bled ... no ja, malenkost slabša, vožnja pa izgleda kot oranje njive. Vseeno in predvsem presenetljivo lahko zanihaš v spanec. Na vsako urico za pol ure. Temperatura je prijetna in okolica zanimiva. Spremlja nas reka, zelenje, posamezne hiše, manjša mesta, veliko barvnih tovornjakov, pokvarjenih avtobusov, prahu, in ljudi, ki mirno posedajo ob cesti. Nebo je modro in v daljavi prvič zagledamo zasnežene vršace. Od daleč izgledajo kot Julijci. Bolj ko se približujemo cilju, bolj se polni naš mikro bus, in namesto 8 oseb, kot je tudi sedežev nas je v vozilu 14. Otrok, ki je v materinem naročju potrpežljivo prenaša vožnjo in po 7h urah vožnje ne zajoka niti enkrat. Na zadnji postaji izstopiva.

Na check pointu pokaževa dokumente za treking in od tu naprej (800mnv), gre bojda vse samo še na peš. Sandale zamenjava za pohodne čevlje, raztegnjeno bombažno majico za švic majico, palice v roke in pot pod noge.

Večinoma ljudi se do prve točke pelje z džipom, midve pa izkoristiva se nekaj ur sončnega dneva in odpešačiva do vasi. V mraku prispeva do željene točke, vasi Ngadi (890mnv) in na poti naju skoraj prisilijo, da se namestiva v guest housu. Moje sprva negodovanje nad spanjem v prvem guest housu se spremeni v nepozabno pristno doživetje in večer s prijetno družino, na še prijetnejši lokaciji. Ker sva edini gostji, je postrežba »a la cart«. Tuša ni, je samo vedro in ledeno mrzla voda. Nebo je posejano z zvezdami, izza hriba pokuka skoraj polna luna in po sladici prinese najstarejši sin, ki je hkrati kuhar, še “zeleni posladek” katerega pihnemo v zrak. Mati je prvič prisotna pri obredu kajenja trave, vendar ga hvaležno odkloni. Učinek je bil podoben kot pri uspavalnih tabletah, zato z nasmeškom na ustih ležem v prekratko in pretrdo posteljo, ki je povrhu še nagnjena v levo. Jutro je popolno. Za hišo se v soncu blešči Manaslu.

Sedim v atovem becirku in na ognju se greje voda za najin čaj. Mimo naju že drvijo najbolj pridni, midve pa se predajava svežemu zraku, rosni travi in božanju sončnih žarkov. Najino pozno vstajanje sva kasneje obžalovali, ker sva večji del poti prehodili po vročini. Jutri zagotovo vstaneva prej.

Pot se vije mimo riževih polj, slapov, malih vasic in otroci se odpravljajo v šolo. Nasmejanih obrazov pozdravljajo z “namaste” (kar pomeni: pozdravljam božanstvo v tebi) in začutiš koliko energije je v ljudeh. Tako preprosto življenje živijo, največkrat le v ubogi hišici, brez stvari, ki jih potrebujemo zahodnjaki, pa se vedno tako bogati. Večkrat se sprašujem, kaj si mislijo, ko horde ljudi dnevno s pisanimi nahrbtniki, palicami v rokah, profesionalnimi čevlji, v majicah in hlačah iz posebnega materiala šiba mimo njih? Že več kot 30 let bolj ali manj intenzivno?? Oni pa se vedno živijo isto mirno življenje? Kar nerodno mi je, ko me v sandalih prehiti nosač, ki na hrbtu nosi bog-si-ga-vedi koliko kilogramov, v navadni srajci in kavbojkah. Kakšne vitaminske tablete in napitki neki…niti vode ne nosi s sabo. Takrat se mi zazdi, da na hrbtu namesto nahrbtnika nosim oblaček.

Na poti do prvega postanka srečava nosača, ki sta v slabem stanju. Ponudiva vodo in pomoč, pri montaži nahrbtnika na ramah. Povesta, da sta prvič na trekingu in da med študijskimi počitnicami želita zaslužiti za plačilo nadaljnjega študija. Da je tovor pretežak in da ne zmoreta naprej. Vseeno prilezeta do točke, kjer naj bi se srečala s svojimi strankami – iz Rusije. Nadutneži jih obravnavajo kot živino, kar me zjezi, zato z njimi udarim konstruktivno debato o tem, da smo navsezadnje vsi ljudje. Fanta opustita misel na to, da bosta naslednjih 18 dni preživela z njima in jima vrneta denar, ter poizkusita srečo na svoje. Eden sledi nama, vendar se dogovorimo, da ga ne potrebujeva in naj poizkusi najti druge ljudi. Do takrat ostanemo skupaj. Sreča je čakala za ovinkom naslednjega dne in veseli sva za najinega prijatelja, da se je tako izteklo.

Dnevi minevajo v stilu zgodnjega jutranjega vstajanja, celodnevne hoje s postanki, popoldanske juhice, snikersov, občudovanje okolice in ljudi, hot showerja, ki to skoraj nikoli ni (slavljen bodi tisti, ki si je izmislil mokre robčke), večerje, kakšnega piva (samo do 3000mnv), pranje cunj in spanja s kurami. Do 20h se vsi poberejo v svoje brloge. Spreminja se temperatura in pridobivava na višini. Sonce zjutraj pogreje zemljo, vendar je večer primeren za puhovko in kapo. O ogrevanju lodžev ni sledu. Vsaka vas ima svoj obraz in tukaj se to resnično opazi. Kakšna kulturna in rasna raznolikost!

Na poti sva z mamo prava atrakcija, saj sva narejeni po principu “copy – paste”, zato Majdko klicejo kar ” mama, mami, mamo”.

Z vsakim dnevom je nahrbtnik lažji in noge nekoliko težje. Poli salama in pršutek, ki sva ga vzeli s sabo da svojo težo!! Vedno više in vedno bližje sva mogočnežem. Zdaj se vidi, da niso Julijci. Mnogo višji so! Se nekaj dni naju loči od najvišje točke, prelaza Thorong la.

Spustiva se do Mananga na 3540mnv. Kratka, ampak sladka etapa. Riževa polja so zamenjala polja z žitnicami in te, polja s krompirjem. Pot se sedaj vije skozi skorajda puščavo. Rastja ni, le posamezna grmičevja in jaki. Prostrana in zračna pokrajina je polna njih, ki se mirno pasejo in ne pustijo motiti. Guest housi ponujajo specialitete – jakovo mleko, meso, sir ...

Ob 15h je v centru vasi predavanje o višinski bolezni, ki se ga obvezno moram udeležiti. V nasprotju z mirnostjo mame, mene  že sedaj grabi paranoja.  Do takrat je se čas, da se odpraviva na sprehod do bližnje vasice. Usedeva v edino hišo, kjer ponujajo pijačo. Gospa, ki nama postreže v polomljeni angleščini razlaga svojo življenjsko. Težko, vendar smo se razumeli. Govorica telesa je univerzalna govorica sveta. Od doma sem odhajala s prepričanjem, da vsi ljudje na svetu le niso tako prijazni, kot si mislim jaz in naj bom previdna ter ne tako zaupljiva. Pa sem se premislila. Tukaj so ljudje resnično, ampak res resnično prijazni.

Že popoldanski veter je napovedoval spremembo vremena. Jutro je sivo in hladno. Čaka nas vzpon do 4200mnv. Dan je prilično depresiven. Tokrat prvič. In želim si, da čim prej mine. Lodž v Letdarju je poln Francozov, se sreča da je njihov vodnik tako simpatičen. Po kosilu si zaželimo sieste (kot da jo rabimo, pa vseeno). Z vsemi oblačili kar jih imava, vključno z kapo in rokavicami leževa v spalke in rešujeva križanke, da zabijeva te ure čakanja na večerjo in spanje. Zunaj sneži in nič kaj obetavno ne zgleda. Večer nama popestrijo zgodbe Mingma Sherpe, 28 letnega mladeniča, ki je kot gorski vodnik že 4x stopil na Everest. Tistih 7 in 6 tisočakov niti ne šteje več. Hodil je v alpinistično šolo, kjer so ga poučevali tudi Slovenci. Zadnje dejanje so tablete za spanje in nasvidenje do jutra.

Loči naju se en dan da premagava zastavljeno. Naj bo jutri lepo vreme, prosim!!