Zgodbe iz nahrbtnika – 3.del

Sva na poti do High campa, zadnje postojanke pred prelazom nekaj pod 5000mnv. “Zahtevam številko manjše možgane”, ker čutim, da mi bo lobanja eksplodirala. Tarnam. Mati je v redu, kajti ljudem po 50tem letu se skrčijo možgani, tako je višinska bolezen pri njih zanemarljiva. Ena nula zanjo. Omahujem in predlagam, da bi bilo bolje da ostaneva v lodžu nižje od planiranega. “Počakajva, mogoče te bo minilo” prigovarja mati. Popoldanski sprehod na sosednji hribček je res pomagal. Mislim, da sem se aklimatizirala in da sem pripravljena. Naredim se ovinek v levo in misli mi uidejo na jutrišnji dan. Že sama misel, da stojim na vrhu prelaza, me vznemiri. Drugače vzpon ni nič posebnega, zmorejo ga skoraj vsi, pa vseeno je to za mene/naju dosežek. Še nekaj dneva je ostalo, in ko ne veš več kaj bi počel, potem igraš karte z Izraelci… No ja, vsaj hitro je minilo.

Domači šnops je tokrat ostal nedotaknjen, le tabletke za spanje, budilka na 4:45, zajtrk in here we go.

Tako se podava na pot, na katero se je podalo že nešteto drugih. Zvezde so se sramežljivo umikale z neba in sonce je pobožalo svet. Ni me bilo za ustavit in prehitevala sem vse ljudi po vrsti…kar ni ravno moja navada. Slabe tri ure pa sva tam. Solzice veselja in imeniten občutek, dan pa kot iz pravljice. Fotosession – jaz s tabo, ti z mano, mi skupaj, posebej.. vse možne variante. Azijski sindrom pač.

Navdušenje nad trekingom rahlo upade, ko dosežeš najvišjo točko. Tako kot je bil vsak dan pred trekingom poln pričakovanj, je na drugi strani situacija obratna. Tudi narava se spremeni. V dolini gradijo cesto, ki v vas prinese spremembe. Postopno se približujemo civilizaciji. V daljavi nas pozdravlja gola tibetanska planota in »v šal za zaljubljene« zavit Daulagiri – bela gora. Popoldne že sediva na terasi malega guesta housa in pijeva zasluženo Everest pivo. In ni bilo samo eno!

Nohti so pošteno dolgi in njihova črna barva ni znak urejenosti. Ko se po nekaj dnevih pogledam v ogledalo moje obrvi kažejo na to, da se spreminjam v jetija, pa tudi počesala bi se lahko kdaj. Globinsko čiščenje je torej naslednji plan, ki pa ni edini. Ker nama mir in hoja ustreza, se odločiva da podaljšava treking. Iz puščavske pokrajine nadaljujeva pot ob reki Kali Gandaki proti glavnemu mestu spodnje doline Mustang. Tam je letališče in bankomat. Zaprašeni prideva do cilja z željo, da uničiva prvo pekarno, ki nama pride na pot. In to tudi narediva.

Večinoma ljudi se od Muktninatha, ki je romarski kraj, z jeepi in nato letalom odpravi na cilj trekinga. Midve nadaljujeva večinoma pes. Delček poti vseeno narediva z busom. Vožnja spominja na rafting na divji reki. Sploh če sediš na zadnjem sedežu. Pogovarjanje je onemogočeno, ker je nemogoče preglasiti glasbo.

Vas, v katero smo se pripeljali se nama ne dopade, zato greva v lov za sobo naslednjo vas. Stara treking pot je bolj malo obiskana in naju je kar malce strah, ker se ne počutiva več tako domače kot poprej. Prašni in utrujeni se ustaviva v prvem in edinem guestu housu, kjer sva skoraj edini gostji. Rahlo naveličani se stuširava, tokrat zavestno in tako željno kot še nikoli z mrzlo vodo. Potem je svet drugačen. Pripravljena sem na nov obrok. Dvojno mister! Hudaaaa lakota. Večer nama popestri mala šest letna zgaga, s katero ponavljamo angleške besede in rišemo živali.

Ne vem, kdo si je zmislil te ure, vendar do Tatopanija (naslednje postaje) ni nikoli tri ure hoda! Cel dan mi odzvanja v glavi še pol ure, še dve uri, še 45 minut…vasi pa nikjer. Hudiča, pa saj nisva tako počasni. Tatopani je znan po naravnih vročih vrelcih, kamor se vsi hodijo namakat po trekingu. Pot gre malce po glavni, malce po stranski cesti. Po glavni je naravnost in vmes pride mimo kakšen avtomobil, po stranski pa avtomobilov ni, vendar gre gor in dol in gor in dol. Ko nama pojenjujejo moči, na poti srečava lokalne mulce. Povabijo naju, da se jim pridruživa na dogodku ki ga organizirajo za festival.

Ja to mi deli. Da jaz si oddahnem, da noga počije! Sprejeti sva v srce družine in otroci predstavijo pevske in plesne sposobnosti, postrežejo naju z mandarinami. Napolnjeni z novimi dogodki in spočiti greva naprej.

Privoščiva si udobno sobo, opereva cunje, se najeva, na vrelce pa kar pozabiva. Bova pa juti. Ta jutri je bil vroč dan in namakanje ob 11h dopoldne v 45 stopinjski vodi je obupno. Potem pa dalje na pot…napaka. 4 ure grizenja kolen?? To je najmanj kar si človek zeli po kopanju v vročih vrelcih.

Pa ni bilo tako hudo. Pot je potekala v senci, brez prometa, zopet v prijetnem vzdušju vasic in ljudi. Po risanki greva spat, zjutraj pa na pot do Gorepanija, od koder se povzpneva na panoramski hrib Poon hill. Od tam imaš na dlani Anapurne, Daulagiri in Machupuchare – sveto goro.

Dan za vzpon je bil opran s Pervolom, Arielom , še špric Stelexa za sijaj in popolnost trenutka ki, sva ga ujeli. Opazujeva kako je svetloba leno začela božati velikane. Božansko. Od takrat naprej mi je bilo vseeno, če bi kar takoj začelo deževati, ker to bi bil pravzaprav blagoslov. In res je bilo skoraj tako. Naslednji dan so se hribi skrili za oblaki in od takrat naprej ni bilo niti enega takega dneva kot sva jih imeli na trekingu.

Namesto da zavijeva v dolino (ker se nama še ne ljubi), podaljšava treking. Podaljšek, ki ni kazenski, temveč nagradni, se izkaže za zadetek v polno. Zato last minute spet spremeniva plane in si privoščiva še en, dva dni v divjini. Po vzponih in spustih je zadnji del poti skozi čarobni gozd. Lahko bi poslušal kako raste praprot in kako mah ljubi drevesa. Tišina, popolna tišina.

Po koncu gozda sva na cilju v zadnji vasi pred pravim mestom. Najlepši guest house na poti je bil darilo za zaključek trekinga. Tako porabiva se zadnji požirek domačega napoja, skoraj zadnjo kapljico gela za tuširanje in še zadnje rupije s katerimi plačava hrano in spanje. Upava, da ostane dovolj za avtobus do Pokhare kamor sva namenjeni naslednji dan in za vodo…pa naj bo danes kar iz pipe.

Posedava na negovanem vrtku idilične hiše in srkava tišino. Tam se mi odvrti film vsega potovanja za nazaj in čutim zadovoljstvo. Če se je to leto začelo kot totalno sranje, naj se zaključi kot totalna sreča. Še zadnjič zarijem prste v slastni dal bhat in jih na koncu obliznem. To je to. 17 dni pohajanja okrog Anapurn, 16 dni neba brez oblakov in en snežni dan, milijon nasmehov, pozdravov in pogledov navzgor, čistih duš in prijetnih ljudi, ter kombinacija vsega tega. Neprecenljivo.