Južna Amerika v 10 dneh – 3. del

Začnimo torej z Mendozo, ki je bila sicer moja zadnja postaja pred vrnitvijo v Evropo. Mendoza namreč velja za vinsko prestolnico Argenitine. Kljub vročini je Mendoza prijetno mesto, saj so drevoredi ob vseh pomembnih ulicah in cestah, v mestu in ob njem pa je ogromno zelenega, kar daje Mendozi še poseben čar.

Glede na to, da sem imel nekaj časa za Mendozo šele po vrnitvi iz Čila, sem imel do naslednjega dopoldneva avto, s katerim sem se odpravil v Čile, še v uporabi.

Zjutraj, še pred vrnitvijo avta, sem se odločil za še en krog po »širši« Mendozi, kar je bila nadvse modra odločitev, saj je Mendoza (razen centra) prevelika za sprehod.

Po vrnitvi avta pa je napočil čas za tisto, najbistvenejše v Mendozi. Za pokušnjo vrhunskih vin. Čeprav je v okolici Mendoze na desetine proizvajalcev vin, ki ponujajo pokušnjo in kosila, pa je v središču Mendoze le tu in tam kakšna prava vinska klet, ki pa ponuja izjemno kvalitetna vina. Pokušina stane le 20 pesov, kar je nekaj manj kot 4 evre, na voljo pa je preko deset vzorcev, predvsem rdečih vin.

In če je bila vinska pokušina dober aperitiv, ostane časa le še za zadnji »pravi« obrok v Argentini. Prijazen lastnik vinske kleti me zato napoti v stanovanjski del Mendoze, kamor turisti običajno ne zahajajo. Glede na to, da je bila restavracija izven centra, ki je prekrit z drevoredi, sem imel edinstveno priložnost preizkusiti moč argentinskega sonca na lastni koži in to dobesedno! Edina stvar, ki mi je rojila po glavi je bila, ali je res imelo smisel hoditi skoraj pol ure po vročini, kjer je bila lastna senca tudi edina senca, ki sem jo imel na poti, pa še ta ni kaj dosti pomagala. Lastnik vinske kleti je sicer ocenil razdaljo na 10 minut a verjetno ne peš :).

Ko pa so me postregli s kosilom sem spoznal, da je bilo vredno vsakega metra in vsake kaplje znoja. Če pa k temu dodamo še kozarec dobrega vina in okusno sladico, pa je bil to zagotovo najokusnejši obrok v Argentini; dosti boljši od vseh tistih v znanih in opevanih restavracijah.

Zaradi lažje predstave pa lahko le s KLIKOM uživate v fotografijah iz Mendoze.

Sedaj pa  sta me do odhoda avtobusa za Buenos Aires ločili le slabi dve uri, taksijev v tem delu mesta pa ni bilo na pretek. Tako sem se peljal z mestnim avtobusom, ki pa je k sreči imel postajo tik pred hostlom Mendoza. Do letališča in poleta domov me je ločil le še nočni avtobus, na katerem sem si lahko ogledal kar nekaj istoimenske pokrajine Mendoza in dokončno spoznal, da slovenski proizvajalci vin ne morejo konkurirati v količini ampak izključno v kakovosti.

Fotografije proti Buenos Airesu po pokrajini Mendoza lahko vidite v galeriji »Mendoza«.

Le nekaj dni pred zgoraj opisanim, pa sem se ob prihodu v Mendozo odpravil do agencije za najem vozil in se še isti dan odpravil v Čile, o čemer bo tudi govoril naslednji del potopisa. V tem pa mi dovolite, da z Vami delim pot čez Ande – oziroma do prelaza, po katerem poteka meje med Argentino in Čilom. Če kje, se na tej cesti izkaže, da je pot pomembnejša od cilja in to cesto lahko brez pretiravanja označim za eno najlepših poti, kar sem jih v življenju prevozil.

Od Mednoze do Santiaga (prestolnice Republike Čile) je približno 350 kilometrov preko drugega najvišjega gorovja na svetu – Andov. Andi, ki predstavljajo mejo med Čilom in Argentino kljubujejo nadvse nenavadni obliki Čila. Država Čile namreč meri v smeri od juga prodi severu kakih 5000 kilometrov, od vzhoda do zahoda pa le kakšnih 200. Če bi primerjali z Evropo, bi to pomenilo državo, da bi se raztezala od najjužnejše do najsevernejše točke v Evropi.

A vrnimo se k cesti, ki povezuje Argentino in Čile. Ob izhodu iz Mendoze nas prvih sto kilometrov nepretrgoma spremljajo vinogradi in posesti, kjer lahko vino iz Mendoze tudi poskusimo. Seveda v Mendozi ne manjka agencij, ki ponujajo vinske ture (tudi sam hostel Mendoza ponuja kar nekaj programov – tudi s kolesi). Potem pa se začne vzpenjanje. Mendoza namreš leži le nekaj sto metrov nad morsko gladino, tunel, ki pa je kar nekaj sto metrov pod prelazom in povezuje državi, pa leži na 3000 metrih nadmorske višine.

Prva postojanka je jezero Potrerillos, kjer lahko ob mirnem vremenu opazujemo odsev okoliških planin. Jezero si lahko ogledate tudi v zbirki fotografij »jezero Potrerillos«

Takoj zatem nas do mesta Uspallata spremlja opuščena železnica ob cesti, vse skupaj pa še najbolj spominja na dobre stare vesterne. Za boljšo predstavo si lahko ogledate zbirko fotografij »Pot ob opuščeni železnici med Argentino in Čilom«, kjer so fotografije s poti med Mendozo in čilsko mejo.

Še preden pridemo do mejnega prehoda, se pred glavnim vzponom srečamo s kontrolo žandarmerije,  katere pomen spoznamo šele ob povratku. Na povratku namreč dobiš nek papir, na katerega odtisnejo žig tako čilski, kot tudi argentinski cariniki in obmejni policisti in ta listek je vstopnica v notranjost Argentine.

Pod samim vrhom pa je potrebno narediti dva postanka in sicer v »Punto del Inca« in v nacionalnem parku »Aconcagua«. Če je Punto del Inca zanimiva kombinacija narave in dela človeških rok, je nacionalni park »Aconcagua« na višini 3.000 metrov povsem naraven. Bolj, kot sam nacionalni park pa je mogočen pogled na skoraj sedem tisoč metrov (natančneje 6962 m) visoko istoimensko goro Aconcagua. Oboje si lahko ogledate v galerijah fotografij »Punto del Inca Aconcagua«.

Zadnji stik z Argentino pa je, logično, mejni prehod, kjer sledi po hitri kontroli potnih listov nekoliko bolj natančen carinski pregled. Kot Evropejca me carinica ni kaj dosti pregledovala, verjetno le toliko, da ne bi delala prevelikih razlik z drugimi, a ob pogledu na ostala vozila, carinski pregled ni kaj posebej prijetnega, čeprav avto ovohavajo simpatični kužki za odkrivanje mamil. Ampak to je bilo že na čilski strani, o čemer bo več besed v naslednji številki.