Južna Amerika v 10 dneh – 4. del

Naj bo to dovolj za uvod in preidimo nazaj k potovanju

Spust do doline v Čilu je bil bistveno manj položen kot dvig na argentinski strani, so pa bile serpentine, ki so povezovala vrh z dolino nekaj spektakularnega.

Prvo malo večje mesto na poti je Los Andes, ki je simpatično majhno mestece, ki pomeni tudi začetek avtoceste do Santiaga.

Mestece Los Andes in pot iz Argentinske meje do doline si lahko tudi ogledate v galeriji fotografij »Los Andes in pot do Argentine«.

Santiago je šest milijonska prestolnica Čila, ki na vsakem koraku dokazuje razvitost in ponos Južne Amerike. Že sam vozni park nam pove, da gre za bogato državo. Center Santiaga krasijo mogočne in celo megalomanske zgradbe v starem delu in moderne v novejšem delu mesta. Mesto je polno bank in trgovin. Tako lahko hkrati občudujemo zgodovino in moderne zgradbe hkrati.

Da bi bolje razumeli mesto, se je dobro seznaniti z nekaj zgodovinskimi dejstvi

Ob prihodu v dolino reke Mapocho je Pedro de Valdivia sklenil postaviti naselbino med dvema vzpetinama, ki bi omogočali obrambo. Najprej je k predstavnikom staroselskih ljudstev poslal delegacijo z darili. Le ti so darila sprejeli, vendar so kljub temu napadli Špance. Ko je že kazalo, da jih bodo premagali, so nenadoma odvrgli orožje in pričeli bežati. Ujetniki so kasneje dejali, da se je z oblakov nenadoma spustil mož na belem konju in jih napadel. Španci so verjeli,da je ta »zaveznik« bil zaščitnik Španije sveti Jakob, zato so naselbino, ki jo je Pedro de Valdivia formalno ustanovil 12. februarja 1541 na vzpetini Huelén (danes Cerro Santa Lucia), po njem poimenovali Santiago del Nuevo Extremo. Lokacijo je izbral zaradi zmernega podnebje in možnosti obrambe pred napadi Mapučev. Reka Mapocho se je namreč razvejila v dva rokava, ki se kasneje spet združila in tako tvorila otok. Staroselci so že 11. septembra istega leta uspeli zavzeti in porušiti naselbino, vendar so se Španci čez dve leti vrnili in jo obnovili.

Prve zgradbe so pomagali postaviti pripadniki staroselskega ljudstva Pikunčov. Kasneje so južni rokav Mapocha izsušili in čezenj napeljali današnjo glavno ulico Bernarda O'Higginsa, znano tudi pod imenom Alameda.

17. marca 1818 sta v mesto zmagoslavno vkorakala José de San Martín in Bernardo O'Higgins, aprila istega leta pa je bila v bližnji bitki na Maipúju izbojevana ena odločilnih za neodvisnost Čila. Še istega leta je bil Santiago razglašen za prestolnico nove države.

Večji del 19. stoletja je Santiago bil relativno majhno mesto z malo zgradbami z izjemo palače La Moneda, kjer je prvotno bila kovnica, kasneje pa predsedniška palača, nekaj cerkva in še nekaj upravnih zgradb.

Preporod je nastopil leta 1872, ko je župan postal Benjamín Vicuña MacKenna, ki je, pričel z obsežnimi deli. Leta 1910 je ob proslavljanju stoletnice neodvisnosti zrasla vrsta znamenitih stavb, npr. Narodna knjižnica in Muzej lepih umetnosti.

Od sredine 19. stoletja je prebivalstvo nepretrgoma raslo zaradi priseljevanja vedno novih iskalcev dela iz celotnega Čila, ki so se naseljevali v revnih predelih callampas (gobe, ker so dobesedno rastla »kot gobe po dežju«).

11. septembra 1973 je Augusto Pinochet z bombardiranjem predsedniške palače La Moneda izvedel državni udar, v katerem je bil v še danes ne povsem pojasnjenih okoliščinah ubit dotedanji predsednik Salvador Allende.

Zadnji dve desetletji mesto doživlja neprekinjeno gospodarsko rast, zaradi katere je danes eno najrazvitejših, najperspektivnejših mest in obenem eno od pomembnih finančnih središč Južne Amerike.

Ob občudovanju zgodovine pa moramo, seveda, zagotoviti tudi osnovnejše potrebe, kot so ustrezna namestitev in kakšno dobro restavracijo.

Najugodnejšo namestitev v mestu ponuja Youth Hostel Santiago z imenom Hostel Cienfuegos, ki se ponaša z ogromnim logotipom Hostelling International, ki je na celotni vidni strani fasade. Hostel Santiago ponuja namestitev tako v dvoposteljnih kot tudi v več posteljnih sobah za člane Hostelling International že od 13 evrov naprej z zajtrkom. V bližini hostla je kup restavracij, kjer lahko uživate v tipični kuhinji Čila, tako v enostavnih restavracijah s hitro hrano, kot tudi v normalnih restavracijah.

Utrip Santiaga lahko začutite v galeriji fotografij »Santiago«.

Kljub veličini Santiaga, pa sem večino časa namenil mestu Valparasiso, ki je kulturna prestolnica Čila.

Valparaiso je v času pred Panamskim prekopom predstavljal izjemno pomembno pristanišče, ki pa ima danes marginalni pomen. Še najbolj je zanimivo za križarke, ki se v Valparaisu ustavijo za ogled Valparaisa in Santiaga.

Valpariso je mesto, ki je razmetano po gričih, obmorski center in vrhove gričev pa povezujejo znamenite vzpenjače. Veliko vzpenjač je bilo uničenih v nedavnem potresu, še vedno pa jih je dovolj, da z njimi dodobra spoznamo mesto.

Če je spodnji del mesta komercialno in bančno središče, predstavljajo griči, še posebej osrednji, raj za umetnike, ki na vsakem koraku najdejo inspiracijo.

Če so še pred časom hiše na gričih veljale kot poceni in manjvredne, so po vpisu UNESCO-v seznam svetovne kulturne dediščine bistveno pridobile na ceni.

V samem Valparisu tudi ne manjka dobrih restavracij z odlično hrano, navkljub razvitosti Čila pa cene niso previsoke. Zgolj v informacijo naj pripomnim, da so kompletna kosila na voljo med 5 in 10 evri. 

Valparaiso si lahko ogledate v galeriji fotografij »Valparaiso«.

Ob dvodnevnem obisku Čila bi bil seveda greh, če bi se po isti cesti peljal dvakrat, zato se na povratku odpravim ob obali, čez nacionalni park »El Parque Nacional La Campana« in mestece Til Til do Santiaga.

Regija je izrazito ruralna z obilico kmetij, ki ponujajo tudi namestitve (ali kmečki turizem po naše).  Zaradi vročine je večina opremljena tudi z bazeni.

Poleg nam znanih kmetijskih proizvodov lahko najdemo tudi takšne, ki so v Evropi manj poznani. Mednje prav gotovo sodijo plodovi kaktusa, ki jih imenujejo »tunas«; koščičasto sadje sladkega okusa.

Če odmislimo mondena letovišča, ki so na začetku poti proti Santiagu, je edino »večje« mesto na poti Til Til. Če bi hoteli narediti kulise za kak vestern, bi bil verjetno vsak trud zaman v primerjavi z mestom Til Til. V mestu se je čas dobesedno ustavil. Če pa se slučajno ni ustavil, potem se kvečjemu vrti nazaj. Saj bi še govoril o Til Tilu, mestu, ki je opevano tudi v pesmi o narodnem junaku Manuelu Rodriguezu, ki se je boril za neodvisnost in je bil prav tukaj ubit, a Vas raje prepuščam galeriji fotografij z naslovom »Til Til«.

Ostale utrinke s poti med Valparaisom in Santiagom pa lahko doživite v galeriji fotografij »Med Santiagom in Valparisom«.

Po dveh nočeh v hostlu Santiago in spoznavanju Čila pa sledi vožnja nazaj. Žal po isti poti, saj je naslednji mejni prehod več kot 500 kilometrov stran.

Če je meja ob prehodu v Čile delovala povsem normalno, je ob povratku nekaj čisto posebnega.

Čile namreč najprej zapustiš brez vsake kontrole. Ko že misliš, da je to vse, te pričaka možakar z enim precej neuglednim listkom, kjer je samo pečat in z roko vpisano število oseb. Potem se moraš čez nekaj kilometrov oglasiti v posebni obmejni postojanki, kjer te pričakajo cariniki in obmejni policisti obeh držav. Na ta listek ti potem vsak izmed njih odtisne svoj pečat. Takrat postane ta listek tvoj najpomembnejši dokument.

Če smo v smeri proti Čilu opazili postojanko argentinske žandarmerije, na povratku vidimo njen pomen. Za prehod te točke je namreč potreben listek, ki ima vse potrebne žige. Zakomplicirano, ni kaj.

Kakorkoli, Čile je država, ki ji je potrebno prečesati od severa do juga in morda obiskati še velikonočne otoke. Torej od tromeje med Čilom, Bolivijo in Perujem, pa do Rt. Horen v Patagoniji. Ampak za pot od severa do juga je potrebno več kot dva dni; vsaj nekaj tednov, če ne ves mesec. A to bo morda tema kakšnega drugega potopisa. Ta se bo zaključil v naslednji številki z Urugvajem.