Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Zgodbe iz nahrbtnika – 1.del

Okus Katmanduja (Nepal)

Letalo me je konec oktobra odpeljal nekaj kilometrov stran. Končno. Tokrat zares in predvsem uspešno, glede na neuspele poizkuse prejšnjega leta. Preizkus z materjo, ki si je prislužila končno oceno odlično 5.
Vsebina

Iz ljubkega Brnika, pristaneva v “kvadratasti” Nemčiji v Frankfurtu, nato v pregrešni Dohi (glavno mesto Qatarja), kjer se vse svetlika in mižika, gospodje pa sedijo eni bolj postrani kot drugi, saj jim debelina denarnice onemogoča sedenje zgolj naravnost, in nazadnje končni postanek v Katmanduju.

Letalski servis z Arabci je več kot odličen. Skoraj, da nimaš časa zatisniti očesa, saj te kar naprej zalagajo s prigrizki, obroki, pijačo, posladki, kavo, čajem…za srečno pot je bilo treba podvojiti vsebino alkohola in nazdraviti. Mislim, da tam gori začne delovati hitreje. Da ne govorim o vseh televizijskih in radijskih postajah, ki jih najdeš na malem zaslonu pred sabo! Daljinski upravljalec sem naštudirala za uporabo v miže.

Dobra aklimatizacija za pristanek v glavnem mestu Nepala Katmanduju, ki je tudi največje nepalsko mesto z milijon prebivalci. Leži na nadmorski višini 1337m.  Katmandu te pozdravi brez olepšav in ovinkarjenja. Gneča, avtomobili, motorji, kolesa, pešci, trobljenje, kokosi, krave, otroci, starci, prodajalke zelenjave, zapestnih ur in že drviš v miniaturnem kombiju mimo nizkih, starih, umazanih stavb do turističnega središča Thamel, kjer je kaos še za odtenek večji. Skorajda brez pravil se lahko voziš v vse smeri in ustaviš kjer te je volja. Avtobusi prehitevajo avte, avtomobili rikše, motoristi kolesarje in vsi skupaj pešce. Ne da bi vdihnil in se zavedal, pa si že v srcu mesta.

Še vedno nisva dodobra vdihnili zraka, ko se znajdeva na dvorišču hotela, ki se nahaja v centru mesta, vendar se gneče začuda ne čuti. Hotel je prava mala slovenska ambasada zato se še vedno ne počutiš čisto tam kjer si v resnici, ampak še malo doma. Nalepke na vratih pričajo o slovenskih odpravah, knjiga o Sloveniji na receptorjevi mizi prav tako. Slovenske odprave obiskujejo ta hotel že več kot dvajset let, zato naju tudi receptor napoti v sobo številka DVESTOTRI – po slovensko.

Namestitev in vdih…kateremu sledi požirek domačega. Po počitku slišiva na dvorišču čebljanje v slovenščini. Ravnokar je prispela skupina, ki se je namenila iti na treking proti Everest base campu. Domače vzdušje na hotelskem dvorišču je podobno sedenju na terasi na kakšnem hrvaškem otočku pod drevesi, ne pa državi, ki se nahaja med Indijo in Kitajsko, pod najvišjimi gorami na svetu.

V naslednjih dneh se v hotelu pojavi tudi skupina, katere vodja je Viki Grošelj. Prijazen in šarmanten gospod, velik in krepak kot sam Mt. Everest (je Everest lahko sploh krepak???). Stisne roko in me pobara o mojem zdravju. Že od prvega dne mi je nekaj nenavadno piskalo v pljučih, malce potarnam in mi odvrne, da sem najbrž “zbolela od vsega lepega”. Takoj mi odleže…ta svoje najbrž naredijo tudi antibiotiki.

Previdno stopiva izpod okrilja domačnosti na cesto. Občutki so približno takšni: prvi dan gledaš zgolj pod noge, da slučajno ne zgrešiš kakšne luknje, se ne spotakneš ob kakšen kamen in da te ne povozi kakršno prevozno sredstvo. Drugi dan gledaš trgovine polne suvenirjev, oblek, take in drugačne treking opreme, prodajalcev tigrove masti, šalov, nakita, čaje. Obupno se cedi slina, ker je kar naenkrat ogromno stvari, katere potrebuješ in bi jih bilo krasno imeti. Trgovine in cene nimajo ne repa ne glave, zato niti ne veš, kje zgrabiti bika za roge. Barantanje do konca, ki se zdi, da se ga ne bom nikoli navadila. Sproti se skušaš orientirat v neredu in najti pot domov iz različnih koncev mesta.

Tretji dan opaziš že kakšno roof top restavracijo in se podaš v kakšen bar, kjer lahko opazuješ vse z viška. To je že nekoliko bolj samozavestno kajne!? Četrti dan je dan za resnejše odkrivanje lokalne scene in stranskih ulic. Vmes je bil seveda še čas za oglede kulturnih znamenitosti, urejanje podrobnosti za treking in najnujnejše nakupe.

Potep po mestu

Z rikšo se odpeljeva do Durbar squara (Trga palač), ki je versko in socialno središče starega mesta. Nekoč so tu kronali Katmandujske kralje. Večina ga je bilo zgrajenega med 17. in 18. stoletjem, čeprav so nekatere stavbe precej starejše. Prav lahko se je zgubiti za nekaj uric in opazovati vsakodnevno življenje, se sprehoditi po kompleksu palač, templjev, svetišč, kipov in skritih dvorišč, ki se nahajajo na seznam Unescovih zaščitenih spomenikov. V eni izmed stavb še prebiva »živa boginja« Kumari oziroma Kumari Devi, kar pomeni devica.

Deklica,  je inkarnacija boginje Durge – boginje mati oziroma nedoumljive. Boginja se je bojevala proti demonom, zato je vedno prikazana z desetimi rokami, v katerih drži različno orožje. Pravo inkarnacijo Durge izberejo na prav poseben način z različnimi preizkusi. Namreč deklica, tako rekoč še otrok, mora preživeti nekaj dni v popolni temi, kjer jo strašijo; izbrati mora obleke, ki jih povezujejo z boginjo; ter pred njenimi očmi ubijejo večje število živine. Če deklica vse to brez strahu prestane, potem je do svoje prve menstruacije »živa boginja« . Verniki jo dnevno obiskujejo in prihajajo po blagoslov. Deklica živi razkošno in neobičajno življenje, za otroka njenih let, zato ko pride do prvega izliva življenjske energije (menstruacije) pristane na močno realnih tleh in ni več »boginja« temveč navadna najstnica. Velikokrat ji ne najdejo primernega moža, ker so deklice, prej boginje močno razvajene in jih je težko zadovoljiti do te mere, kakor je bilo to v templu.

Photo_by_Mehmet_Turgut_Kirkgoz_on_Unsplash.jpg

Naslednji dan se povzpneva do templa Swayabonatha – eden od nepalskih simbolov imenovan tudi opičji tempel, zaradi mnogih opic, ki se potikajo okoli in turistom prilično iztrgajo iz rok kakšne dobrote. Swayabonath je najstarejše in najskrivnostnejše svetišče, ki se dviguje nad Katmandujem. Njegov bleščeča bela kupola in v nebo dvigajoči se zlato koničasto stopničasti vrh, je viden z vseh strani katmandujske kotline. Stupa, kot je ime za takšne budistične spomenike, privablja romarje že dobrih 1500 let, medtem ko je letnica njegove postavitve še mnogo starejša.

Legenda pa govori o čudežnem lotosovem cvetu, katerega je bojda sam Buda položil v jezero, ki je nekoč pokrivalo katmandujsko dolino. Iz cveta je prihajala briljantna svetloba. Sveti možje, modreci in božanstva so potovali k jezeru, častili in meditirali ob čudežni luči. V tem času je Bodhisatva Manjushri na sveti gori Wu Tai Shan na Kitajskem meditiral in imel vizijo ravno te briljante luči, ki je sevala iz lotosovega cveta. Zajahal je svojega modrega leva in poletel preko visokih gora Kitajske in Tibeta proti Nepalu. Z velikim mečem je razpolovil visoke gore in dolino, da je voda odtekla iz jezera in kraj bi postal kraj bolj dostopen romarjem. Iz cveta je zrasel hrib in iz svetlobe je nastala stupa Swayabhunath – kar pomeni »samo ustvarjena«.

Na vsaki strani stupe je par oči – zmožnost božanstva, da vidi svet z vseh perspektiv. Krivulja, ki spominja na nos je nepalsko število ena – ki simbolično pomeni enotnost in obstoj le ene prave poti do razsvetljenstva, to je pot učitelja Bude. Nad očmi je še eno oko – tretje oko, sposobnost gledanja v notranjost duše in Budina modrost.

Proti popoldnevu skočiva v taxi in se zapeljeva do Bodnatha – največje stupe v Nepalu. Stara je okoli 500 let in je postala pomembni center tibetanskih budistov, ki so pribežali po letu 1959 iz matične države in se zatekli v Nepal. Stupa je simbolično povezana z mnogimi števili. Devet ravni Bodnatha predstavljajo mitološko goro Mt. Meru, (sveto goro v hindujski in budistični religiji. Predstavlja središče psihičnega, abstraktnega in spiritualnega kozmosa. Visoka naj bi bila preko milijon kilometrov in je bivališče bogov).

Sama stupa je razdeljena na pet elementov. Tri ploščadi, ki se z višino manjšajo predstavljajo zemljo. Kupola, ki stoji na vrhnji ploščadi predstavlja vodo. Nad Budinim očmi stoji stolp, piramidaste oblike, ki predstavlja ogenj. Sestavljen je iz 13 stopnic, ki simbolizira pot do razsvetljenja. Na vrhu je plapolajoči baldahin, ki je utelešenje zraka in na koncu koničasti vrh stupe, ki predstavlja kovino.

Ob vznožju stupe so molilni mlinčki na katere so vklesane mantre Om Mani Padme Hum, katerega točen prevod ne obstaja. Zastavice petih barv, ki zopet predstavljajo 5 elementov (zemljo, ogenj, zrak, vodo in kovino) plapolajo okoli stupe in molitve, ki so zapisane na njih nosi veter do neba.

Zadnje priprave za pot

Kot dve NEVEMKI stojiva pred agencijo, saj sva se po temeljitem pogovoru odločili, da vzameva za na treking enega nosača. Pred tem sva mislili, da ga ne rabiva, vendar so naju prepričali, da je fino če ga imava. Na vratih srečava tri Ljubljančane (hvala Bogu), ki naju zopet prepričajo obratno. (Včasih sem mislila da sem neodločna, zdaj pa ne vem ali sem ali nisem).

Smuknemo iz agencije in na koncu »udariva petko«, pa saj midve to zmoreva brez nosača – itak. Zvečer pakirava nahrbtnike, v katere zbaševa najnujnejše (ampak res najnujnejše – 3 pare nogavic, 2 dolgi, 2 kratki majici, dolge in kratke hlače, zadeve za mraz in dež, spalko, osebno higieno). Bo kar bo, malo bova smrdeli, ampak saj bodo vsi.

Za na treking okoli Anapuren je potrebno imeti dovoljenje TIMS (Trekkers Information Management System) in vstopnico za ACAP (Anapurna Conservation Area). Vse potrebno si lahko urediš v eni  izmed mnogih agencij. Pohodne palice, puhovke in spalne vreče lahko kupiš ali sposodiš za male pare v vsaki trgovini. Kvaliteta variira, zato je najprej potrebno narediti raziskavo trga in šele nato v akcijo.

Rano v jutro naju taxi zapelje do New bus parka – ki zgleda več kot nov. Na lov za novimi dogodivščinami, pod vznožje Anapuren. Ne morem skriti navdušenja nad sprotnim dogajanjem.

Katja Pretnar

Sorodni članki

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti

Prijava