Moja grška avantura – 2. del

Ker me je med delom marmelada tudi malo opekla po roki, mi je Panos po domače namazal maslo na opeklino in zagotovil, da bo omililo bolečino. Kaj pa drugega! V tistem trenutku pa se je prišel posloviti tudi moj novi prijatelj iz Pariza, ki me je tako objel, da sem skoraj izdihnil. Za takšne trenutke ni besed (očitno sem mu še kar dobro stregel). V slovo mi je pomahal tudi njegov mali sin. Ravno ta dan je bil tudi verski praznik v Grčiji in smo zato zvečer z družbo iz kampa odšli na trg v kraju Platanos (najstarejša naselbina na otoku). V središču praznovanja med majhnimi lokali, polnimi domačinov, smo plesali, kot se spodobi za to mesto. Po sedenju na pločniku, okušanju uličnega mesa na palčkah in lokalnem vinu smo po ozkih, osvetljenih in ljudi polnih ulicah odpravili nazaj v kamp na zasluženi počitek.

Dodana vrednost Panosovega kampa

Več dni kot je minilo, bolj sem spoznaval dodano vrednost tega kampa. Lokacije, kot je npr. Panosov kamp, so lahko primerne za oblikovanje in testiranje turističnega modela, kjer bi gosti v zameno za ugodnejšo nastanitev pomagali v kampu pri raznih opravilih: od pobiranja zelenjave do raznih del za vzdrževanje posestva. Podobno kot sem to počel jaz. V tem primeru je gost deležen »prave« avtentičnosti. Sčasoma sem začel na kamp kot na Panosa gledati iz drugačnega zornega kota, s še večjim spoštovanjem in hvaležnostjo, da sem lahko za kratek čas del takšne zgodbe. Zvečer smo si po poučnih debatah privoščili okusno pojedino, saj je bil Panosov god, kar je v njegovi domovini pomembneje kot rojstni dan. Privoščili smo si od testenin s slovito Panosovo »peperonato« (omako iz njegovih paprik) do ocvrtih rib iglic in domačega vina.

Kolesarjenje, plavanje in še več kulinarike

Ko so se bližali zadnji dnevi bivanja v kampu, sem si sposodil Panosovo kolo in se z njim odpeljal v Lakki na souvlaki pito (to je grška hitra hrana, sestavljena iz manjših kosov mesa na nabodalu, lahko pa je postrežena tudi v kruhu – piti, z ostalimi sestavinami). Kolesaril sem tudi po obrobju zaliva, ki nosi isto ime kot mesto, do odročne plaže, kjer sem plaval v samotnem in čistem turkizno modrem morju. Vrnil sem se ravno pravi čas, ko sem moral poskrbeti za posest, saj je lastnik moral priskočiti na pomoč svojemu bratu zaradi težav s čolnom. V tem času sem sam imel dva obiska, ki sem jih s težavo izpeljal. Namreč, za začetek sem moral razložiti vodovodarju, kaj je narobe z vodo in vodovodom v kampu, in na mojo nesrečo ni znal govoriti angleško, jaz pa ne grško. Po uspešni komunikaciji z vodovodarjem pa se je kasneje pojavil še naglušni turist, ki je želel prespati v bungalovu. Po napornem delu sva si s Panosom za večerjo pripravila jetrca mladega teleta. Privoščila sva si jih z olivnim oljem, česnom, čebulo, domačim vinom in limono ter riževo prilogo.

Čakalo me je še eno kulinarično razvajanje ob zvokih tradicionalne afriške glasbe. Panos si vsak dan, glede na razpoloženje, predvaja tradicionalno glasbo različnih kultur, od afriške do tibetanske. Tu pa tam pa seveda doda, da kakšnega izvajalca tudi pozna iz svojih popotovanj po svetu.

Adijo Leros, pozdravljen Kalymnos!

Bližal se je zadnji dan bivanja na Lerosu, preden sem odpotoval naprej. V kuhinji sem se veliko naučil – pri pripravljanju jedi sem že zaznaval preko vonja in ne okusa (kot me je učil Panos), kdaj je kakšna jed pripravljena. Poslušal sem še zadnje zgodbe, kako je Panos živel v džungli na Daljnem vzhodu in s tamkajšnjim ljudstvom okušal njihove posebne jedi. Opisoval mi je tudi, kako je nekoč za kosilo okušal kraljevo kobro.

Na roadtripu po otoku, sem užival v izjemnih panoramskih razgledih in divjini. Obiskal sem tudi cerkvico Agios Isidoros, na katero po morju vodi ozka kamnita pot.

V njeni bližini sem se potapljal in se nato vrnil v kamp, kjer sem že pomagal postreči večerje ter sem po dobro opravljanem delu odšel na najboljši sladoled na otoku in po posebno tortico, ki jo moj novi prijatelj Panos obožuje.

In tako je nastopil dan mojega odhoda. Do poldneva sem še pomagal v kampu in prebral Pahorjevo Nekropolo. Odhod ni bil lahek – kot sem pričakoval, Panos pa je poskrbel, da nisem odšel lačen ter mi podaril marmelado in slane fige za na pot (na srečo mi tega niso odvzeli na letališču). V pristanišču sem se poslovil od samega otoka, ki sem ga že opazoval skozi okno katamarana namenjenega na bližnji Kalymnos.

Bogata kulturna dediščina hribovitega Kalymnosa

Po prihodu in hitrem popoldanskem obisku pristaniškega mesta Pothia, sem se naslednje jutro podal na bližnjo vzpetino, kjer kraljuje urejen samostan in koder se ponuja pogled na dolino in zaliv pod njo.

Ura še ne bila niti devet zjutraj, ko sem že bil v majhnem »folk muzeju«, ki je bil urejen v sobah pritličja hiše. Izvedel sem veliko, od navad in šeg prebivalcev otoka, kako so praznovali pomembne dogodke (od porok do rojstev) in kako pomembna gospodarska dejavnost za Kalymnos je bilo potapljanje in iskanje spužev. Zanimivo mi je bilo predvsem, koliko žrtev je terjala ta obrt zaradi prevelikega napora in prihod prvega potapljaškega skafandra, ki je povzročil še več žrtev zaradi prehitrih dvigov na površje (oprema je bila za nekaj časa tudi prepovedana).

V muzeju sem degustiral njihovo domače vino z medom, slednjega pa hvalijo kot najboljšega na svetu (seveda sem si s pridihom ponosa mislil, kako lahko Slovencu razlagajo, kaj je dober med). Popoldan sem obiskal še arheološki muzej, kamor sem imel brezplačen vstop in ruševine gradu na vzpetini globlje v dolini.

Naslednji dan sem zjutraj odšel še do odročnega zaliva, kjer sem zaplaval popolnoma sam v morju, nato pa se uredil, odjavil iz hotela in pot nadaljeval naravnost na otok Kos.

Vrnitev na »turistični« otok Kos

Predzadnji dan moje grške avanture sem preživel prešerno po rojstnem mestu očeta medicine – Hipokrata, ki me je bolj negativno kot pozitivno presenetilo. Od smrada do odpadkov zraven dediščinskih objektov ter gneče turistov, ki ne vedo, kaj dejansko fotografirajo in zakaj. Z drugimi besedami, masovni turizem. Obiskal sem Hipokratovo platano in si ponovno ogledal, zame znova brezplačen, arheološki muzej.

Ker se je bližal dež, je bilo to zadnje večje raziskovanje. Zvečer je sledila le še zadnja večerja in ogled ostankov antičnega gledališča.

Predavanje o vesoljskem turizmu na poti do letališča

Zadnji dan sem se zbudil zelo hitro. Čas je bil, da se vrnem domov. Pohitel sem do avtobusa in dobil prost sedež na natrpanem vozilu. Vendar se nimam kaj za pritoževati, saj sem tako spoznal osebo (ki je sedela zraven mene) in izvedel, da je ta oseba inženirka za evropsko vesoljsko agencijo. Preko krajših predavanj mi je pripovedovala o potovanju v vesolje in tehničnih zadevah, ki so potrebne za takšne podvige ter zakaj ta panoga »še« ni popolnoma primerna za turizem. Preveč denarja za tako nerazvito ponudbo, da ne omenjam dolgotrajnih priprav in privilegiranje premožnejših posameznikov. Zaradi tega mi je pot do letališča minila, kot bi mignil. To je eno od glavnih bistev potovanj, sem si mislil takrat, da spoznavaš izjemne ljudi. Marsikatera razsvetljenska misel se mi je takrat vrtela po glavi. Tako sem na letališču sedel v čakalnici in v globokem razmišljanju čakal, da se lahko vkrcam na letalo in pridem domov ter delim svoje dragocene izkušnje.

Evalvacija doživetega in vizija sodobnega turizma

Za svoje delo sem bil poplačan ne z denarjem, ampak z izkušnjami, zgodbami, poznanstvi in znanjem, ki so vplivale na to, da je to bila avantura in investicija v samega vase, ne le »običajno« delo v tujini. Pomagal sem posebnemu lokalnemu ponudniku pri vsakodnevnih opravilih in s svojimi dejanji izvajal korake trajnostnega turizma kot turist. Zame je dodana vrednost ponudbe kampa vplivala na deljenje moje dodane vrednosti kot turista za ponudnika. V tem lahko prepoznamo idejo, kako lahko takšen turizem pomaga lokalnim skupnostim in naredi pozitiven vpliv na destinacijo. To je preskok iz masovnega turizma v regenerativni in odgovorni turizem, kjer vrednost ponudbe dviguje njena »neokrnjena« avtentičnost. Takšno odkrivanje sveta vključuje dejanja, ki podpirajo misijo o preobrazbi turizma, ki sledi viziji o turistični panogi, ki lahko sama po sebi trajnostno in inkluzivno razvija vsa periferna območja sveta, od zapostavljenih mestnih predelov do podeželja.