Že pred poletnimi počitnicami sem se odločil, da bom velik del poletja posvetil doživetju v tujini. Kako pa to doživetje definirati, kaj šele najti, je pa bila druga zgodba. Kljub temu se mi je, kar sem dognal kasneje, nasmehnila sreča, saj sem se spomnil, da sem v programu UP FTŠ sTOUdio Turistica zasledil možnost dela v kampu na odročnem grškem otoku Leros pri zelo zanimivem delodajalcu. Kasneje sem ugotovil, da je tale »zelo zanimiv« premalo, da bi ustrezno opisal mojega novega delodajalca. Ampak lepo počasi od začetka.
Takoj, ko sem se odločil za to pot, sem že imel rezervirane letalske karte. Moja pot v Grčijo se je začela 30. julija s prevozom do Dunaja, od koder sem letel na otok Kos (ta je poleg Lerosa eden izmed glavnih 12 otokov otočja Dodekanez pri turški meji), kjer sem preživel prvo noč. Naslednji dan je sledila le še vožnja s trajektom in že sem bil na Lerosu. Moje navdušenje se je samo večalo in s takšnim entuziazmom sem se odpeljal preko otoka do mesta moje zaposlitve. Panosa, lastnika kampa, sem pričakal na terasi in ko sem ga zagledal, ni bil pri volji, saj je imel težave s trenutnimi gosti. Kljub temu se je ozračje nekoliko ohladilo, zato sem po seznanitvi že pomagal pri pripravi naše prve skupne večerje, ki je bila izjemno okusna. Nato je sledila prva noč, ki sem jo, kot vse ostale, preživel v šotoru – hotelu z neskončno zvezdicami.
Prvi dan sem pričel z delom po Panosovih navodilih. Počistil sem tla v tuših in straniščih, odnesel smeti in zalil njegovo zelenjavo. Nato sem se odpravil v bližnje mesto Lakki (ki so ga zgradili Italijani v času 2. sv. v. in je zato kraj posebna mešanica grškega in italijanskega arhitekturnega sloga) po nakupih (posteljnina, pršilo proti komarjem ipd.) in na slano grško pito iz špinače, imenovano spanakopita. Po vrnitvi smo začeli pripravljati novo pojedino: jajčevce, polnjene z zelenjavo. Da se razume, vsako sestavino smo pred tem pobrali na bogatem (Panosovem) vrtu. Izvedel sem veliko posebnosti o njegovem načinu priprave hrane in njegovem kuhanju, ki ga je izpopolnjeval tekom potovanj po celem svetu.
Naslednji dan je bil izredno pomemben, saj sem končno dobil šotor, ki je ustrezal moji velikosti (prvega sem moral vrniti novim gostom, drugi je bil premajhen, tretjega pa sem malce raztrgal). To je bil že četrti šotor, ki sem ga postavljal, zato sem postal že pravi mojster v postavljanju takšnega bivališča. Nove naloge, ki so me čakale tisti dan, so bile čiščenje točilnega pulta oz. recepcije z limonami za odstranitev madežev, poleg tega sem pomagal odstraniti drobovje rib in luske na njih, ki so bile trde kot nohti, da bi ribe pripravili za večerje gostov v kampu. Panos mi je razložil, zakaj so njegove ribe takšne, kakršne so. Ujame jih sam na odprtem morju ali pa jih dobi od svoji ribiških prijateljev. Prav tako sem ugotovil, da se Panos sam odloči, komu (ne) bo stregel svojo hrano, saj je zanj jedača sveta stvar. Čeprav sem hitro usvojil tehniko čiščenja rib, sem najraje od vseh opravil do tedaj imel pobiranje zelenjave z vrta. Velikost in barvitost pridelkov (kljub sušnemu podnebju v Grčiji) je mogoče videti na fotografiji.
Zvečer sva očiščene ribe pripravila na ognju in jih postregla na krožniku, podloženem z listi Panosovih trt in dodatnimi sestavinami ter prilogami (domači krompir, olivno olje, česen in ostale začimbe, hišno vino). Bilo je za prste obliznit!
Po končanih dnevnih jutranjih opravilih se je včasih našel čas za odkrivanje otoka, zato sem rad odšel par minut stran od kampa do ruševin antične trdnjave na razglednem vrhu, na katerem danes kraljuje tipična grška cerkvica z zunanjim zvonom in plapolajočo modro-belo zastavo. Obiskal sem tudi bližnji vojaški muzej druge svetovne vojne, ki se nahaja v prostorih starega bunkerja.
Objekt sem obiskal v družbi še dveh slovenskih gostov v kampu, profesorja filozofije in njegove žene, ki sta me prijazno povabila zraven in mi podala veliko informacij o Grčiji in njeni zgodovini, ki jo raziskujeta na svojih potovanjih že vrsto let. Za piko na i pa sem imel še brezplačen vstop v muzej (za mlade, ki se izobražujejo, je večina muzejev v Evropi brezplačnih za obisk). V kompleksu smo srečali tudi ostale goste iz kampa in skupaj ugotavljali, katere artefakte je za ta muzej iz globin morja privlekel Panos lastnoročno.
Na poti nazaj smo na hitro obiskali zapuščene italijanske kasarne in bivše begunsko taborišče, saj so me že čakala opravila na posestvu. Na vzpetini nad starim taboriščnim centrom se trenutno nahaja novo, strogo zastraženo taborišče, ki na daleč spominja na veliko manufakturo. Pred vrnitvijo sem poleg kave pojedel še rogljič iz bližnje slaščičarne, ki je bil velik kot moja celotna podlaket, vendar njegova cena ni sledila tej razsežnosti. Po vrnitvi v kamp sem imel priložnost prisluhniti eni izmed izjemnih življenjskih zgodb mojega šefa, ki je govorila o njegovi težki nesreči, ko ga je v bližnjem zalivu pri potapljanju povozil čoln in mu zlomil nekaj reber ter amputiral roko. Na srečo so mu uspeli roko sešiti nazaj, potem ko se je potopil ponjo na samo dno zaliva! Posledice poškodbe so nekaj letih od nesreče vidne le še na živčevju, saj ne more premikati prstanca in mezinca. Človek skoraj ne more verjeti svojim ušesom, ko sliši to zgodbo. Za večerjo sva si tisti dan privoščila včerajšnje polnjene jajčevce, ki so po njegovem mnenju boljši, če je od njihove priprave minilo nekaj dni.
Med mojim bivanjem in delom v kampu sem slišal veliko Panosovih zgodb, od tega, da je zaradi svoje potapljaške kariere živel na vseh koncih sveta, do tega, kakšne vidne posledice je pustilo potapljanje na njem in kako zapleteno je popravljanje naftnih ploščadi na globini več kot 200 m. Najprej vsakega potapljača testirajo na površju, če lahko prenese tak pritisk in če je operativen na takšni globini ter kakšni so njegovi vitalni znaki med delom globoko pod morsko gladino.
Nekje na sredini mojega bivanja v kampu sem si vzel opoldan prosto in odšel peš od mesta Lakki do kraja, kjer sem se prvotno izkrcal na otok, to je Agia Marina. Na poti do omenjenega mesteca sem se ustavil na plaži Pandeli, ki je za razliko od ostalih polna turistov in kjer se nahaja tudi ena najboljših restavracij na otoku – El Greco (seveda lastniki dobro poznajo Panosa) ter bar Harris (tudi tukaj ga poznajo) nad plažo, ki je lociran v prvem izmed petih mlinov na veter, ki so nekoč mleli pšenico, ječmen ipd., danes pa so ene izmed najbolj fotografiranih zanimivosti v Grčiji.
Kljub vročini in strmemu vzponu sem nadaljeval pešpot do srednjeveškega gradu, kjer sem užival v razgledu na hribovit Leros in bližnji otok Kalymnos.
Sledil je le še spust do Agie Marine, ki ni bil enostaven, saj sem se kljub lepo vidnih tradicionalno belo obrobljenih stopnicah izgubil in se znašel na terasi nekega domačina. Korak levo, korak naprej, korak desno in že sem bil pri obali, kjer sem se izkrcal.
Sledilo je kosilo v mestu in kasneje ribja večerja pri Panosu, kjer sem poleg ribjih specialitet stregel še domače »divje« vino in degustiral olivno olje skupaj z ostalimi gosti.
V naslednjih dneh sem imel nalogo pobirati že zrele in odpadle fige ter jih namakati za slabo uro v loncu z morsko vodo. Fige so tako izgubile sladkost in nezaželene zajedavce. Za na konec sem jih položil na mizo na soncu in jih pokril z mrežo, da so se nekaj dni sušile. Panos mi je povedal, da jih bo, ko bodo vse posušene, dal v pečico za nekaj minut in posul s sezamom ter jih hranil skupaj z nekaj lovorjevimi listi (ki odganjajo žuželke) – to je njegov način priprave. Ker je bil zadovoljen z mojim delom, mi je ponudil priložnost, da mu pomagam pri čiščenju njegovega starodobnega Yamaha motorja, ki mu ga je zapustila bivša partnerka.
Ko ni bilo prevelike vročine, sem enega od dopoldnevov izkoristil za vzpon na bližnji vrh, ki je lepo viden tudi iz kampa. Ker sem končal z opravili, me je Panos s svojim drugim motorjem (ne z Yamaho) odpeljal do vznožja hriba. Čeprav naj bi ta vrh imel le nekaj čez 400 m, je bila pot daljša, kot se mi je zdelo na prvi pogled. Vzpenjal sem se dolgo, po dolgih izravnavah in serpentinah makadamske ceste. Na enem izmed nepreglednih ovinkov sem naletel tudi na veliko čredo koz, ki so mi kot kralju pustile prosto pot med njimi. Le malo kasneje sem naletel še na večjo čredo, tukaj pa so te živali že pokazale svoj trmasti kozji karakter. Če priznam, sem bil malo živčen in sem zato pospešil korak, da bi čim prej prišel na cilj. Na vrhu in tik pod njim sem užival v neverjetnih razgledih na južnejši Kalymnos in sinje modro morje z dvema jadrnicama, ki sta daleč pod mano kot puščavnika jadrali v neskončni modrini.
V bližini se je nahajala tudi kapelica, zgrajena v živo skalo, ki je imela na strehi sončne celice. Te in drugačne sakralne objekte večinske grške pravoslavne cerkve je mogoče najti vsepovsod po otoku in sklepam, da je tako po celotni Grčiji. Zaradi mojih obveznosti v dolini sem med vračanjem pretekel večino poti nazaj. Tek mi ni tuj, še posebej ne po hribu, pa če je to navzgor ali navzdol. Ko je Panos izvedel za takšen način vrnitve, mi je samo odvrnil: »You are crazy!« Sem bil pa točen, kar mi pomeni največ, saj nerad zamujam. Za nagrado sem z njim jedel njegov sloviti jajčni zajtrk, ki je postrežen z večimi plasti kruha, zelenjave, slanine in začimb in zalit z obilico slastnega olivnega olja. Užitek po izletu in zajtrku je dopolnilo branje Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora. Zvečer me je čakal še sproščujoči vzpon do bližnje cerkvice, kjer sem opazoval oranžno obarvano luno in razmišljal o času, ko sem kot otrok sanjal o odkrivanju sveta. Kaj se je dogajalo v naslednjih dneh, pa lahko preberete v drugem delu.
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | | RPC
