Mednarodni popotniški par – 2. del

Oba sta tudi prostovoljca pri Popotniškem združenju Slovenije. Zakaj sta se odločila, da se pridružita ekipi? Katere so prednosti tega?

Tjaša: Na spletu sem videla oglas za prostovoljno delo v tujini. V ZDA. Potem sem se obrnila na Popotniško združenje Slovenije. Njegova podpredsednica Anja mi je vse razložila. Resnično sva hvaležna za to izkušnjo in mislim, da je bila veliko bogatejša, ker sva šla tja v okviru programa HI Connect. Tudi bolje sva spoznala San Francisco in New York.

O tem sva napisala tudi kar nekaj člankov za spletni časopis Globetrotter. Dobila sva tudi priložnost, da moderirava in objavljava v Facebook skupini Poceni potuj in se izobražuj, ki je v slovenskem jeziku. Sem bolj pisni tip. V ZDA je na primer Hugo vozil avto, jaz pa sem medtem na poti delala zapiske.

Kot smo že omenili, sta Ameriko obiskala tudi v okviru programa HI Connect pri Hostelling International Slovenija. O tem sta že govorila v svojih zadnjih člankih v naši spletni reviji Globetrotter. Lahko povesta kaj več za tiste, ki ne vedo, za kaj gre? Želita povabiti še druge? Izbira držav, ki jih lahko prostovoljci izberejo, je precej velika (Evropa, ZDA, Južna Koreja, Kanada), kajne?

Tjaša: Edinstveno doživetje je videti, kako živijo domačini in kakšno je delovno okolje v hostlih, ter spoznavati nove kraje. Pa tudi, kakšna hrana je tam in kako deluje javni prevoz. Organizacija je pokrila hrano, bivanje in mestni prevoz. Letalski karti in turistično zavarovanje sva krila sama.

Ogledi niso vse. Tudi kultura in domačini so mi pomembni. Svojo pot sva začela oktobra v New Yorku, in sicer za dva tedna. Nato sva najela avto in decembra prišla v San Francisco.

Hostel HI v New Yorku, kjer sva bila prostovoljca midva, je vse lepo organiziral. Domačini so prav neverjetni. Potem ko sva se poslovila od njih, so nama celo poslali darilo. Torej pojdite. To je skok iz vašega območja udobja, učite se ali vadite tuj jezik in raziskujte naokoli. Tako delate tudi na svoji samozavesti in pogumu.

Hugo: V Baltimoru sva najela avto in se odpeljala vse do Key Westa. Nekajkrat sva se ustavila na poti ob vzhodni obali, da sva se srečala s prijatelji in družino. Nato sva se odpravila na Florido in se usmerila proti zahodu, najin končni cilj pa je bil San Francisco. Ker sva si na vzhodni obali vzela več časa, sva pozneje malo hitela. Do San Francisca sva od Key Westa prispela v devetih dneh. Na poti sva se za dva tedna ustavila tudi v New Orleansu, da bi pomagala zelo prijazni lokalni gospe. Našla sva jo na spletni strani workaway.com.

V San Franciscu sva ostala 15 dni v hostlu HI in potem srečala še nekaj mojih prijateljev. V Los Angelesu sva pri njih ostala 15 dni. Med potovanjem je bilo vredno obiskati vse tiste kraje in v treh mesecih sva plačala le šest noči. Preostale noči sva bivala pri prijateljih, gostiteljih, v hostlih HI in celo v Roberti (najinem velikem najetem športnem terencu). Potem sva šla še za ene mesec v Mehiko, kjer sva bivala v štirih različnih regijah, kar je bilo tudi neverjetno.

ZDA so vsekakor odličen kraj za doživetje roadtripa, zahvaljujoč številnim možnostim, ki jih premore ta razvita država. Vidite lahko res različne pokrajine in začutite utripe mest. Odvisno je seveda, v katerih zveznih državah se nahajate, vendar razlike v kulturi in pokrajinah med njimi niso tako velike kot so najbrž med potovanjem po Aziji.

Tjaša: Pot po ZDA je bila v primerjavi z Mehiko zelo udobna. Na splošno je potovanje varno in poceni (sploh gorivo je res poceni), ceste so široke in na voljo imate veliko možnosti pri nastanitvah. Tudi na parkiriščih trgovin Walmart. Edina negativna stran je izbira hrane, saj imajo ob cesti le restavracije s hitro hrano, ki so na začetku lahko zanimive, a se jih hitro naveličate. Po določenem času sem hotela jesti samo juhe, čeprav je vse to del ameriške kulture.

Kateri so najslabši in najboljši nasveti za potovanje, ki sta jih prejela do zdaj?

Tjaša: Pojdite s tokom, bodite drzni, poskusite nove stvari, začutite strah in tisto vseeno naredite, ker boste, ko enkrat izpustite priložnost in ta izgine, to pozneje obžalovali. Z ljudmi se pogovarjajte, saj ne grizejo. Družite se z njimi, učite se od njih. Resnično ne morem reči, da sem kdaj dobila kak slab popotniški nasvet.

Hugo: Poleg določenih nasvetov, kam naj potujem in kaj naj si ogledam, si nisem vzel časa ali prosil za nasvete v zvezi s potovanjem. Vendar mi je mama pred odhodom vedno govorila, naj nosim svoje dokumente in gotovino v majhni torbici pod obleko (a nikoli nisem, haha).

Kakšni so vajini načrti za prihodnost?

Tjaša: No, nedolgo nazaj sem bila z mamo v Grčiji. Kot sprostitev od dela. Drugače pa lenarjenje in biti turistka.

Hugo: Potem ko Tjaša čez dve leti tu konča svoje delo, hočem, da greva za tri mesece na potovanje po Aziji. Tjaša se tukaj oglasi, da bi si ogledala Kitajsko, Japonsko in Korejo.

Hugo pa pravi: Nekateri najinih let sedaj delajo v istih podjetjih pet let ali več. Ko delaš na svoji karieri in postaneš starš, se stvari spremenijo. Potem ne moreš toliko potovati. Zato si tudi midva želiva najti delo na spletu, kjer bova lahko delala od doma in kjerkoli.

Bi na koncu želela še kaj dodati?

Tjaša: Ne bojte se tako zelo. Nič hudega, če prenehate z delom in greste s prihranki na potovanje. Prihranjeni denar je namenjen tudi učenju in stvarem, ki vas veselijo. Kar potovanje tudi je za veliko ljudi. Ne bojte se slediti temu, kar si želite. V Franciji sva prenehala z delom in prišla v Slovenijo. Tudi dvomi so bili seveda, a sva jih presegla.

Hugo: V življenju nič ni gotovo. Ko želite nekaj narediti, ne razmišljajte preveč, pojdite. Na koncu boste veseli, da ste to storili. Želim si, da bi naredil več. Bodite drzni in le pojdite!

Na že dolgo želeno potovanje se kar podajte in pri tem uporabljajte svojo pamet. Sledite svojim sanjam že zdaj, da starejši ne boste česa obžalovali. Čeprav načeloma nikoli ni za nič prepozno. Moja sogovornika sta živ dokaz, da je z veliko volje in ljubezni ter z željo po raziskovanju vse mogoče. Veliko sreče in uspehov še naprej na njuni poti!