Vroča Španija – 2. del

Domovina nepozabnih Borgijcev

Peti dan potepanja po Španiji sva okronala z obiskom domovine razvpite družine Borgia. Družino, ki je poznana predvsem po tem, da je Vatikanu dala dva močna papeža (Kalista III. in Aleksandra VI. – znanega tudi kot Rodriga Borgia), še danes spremlja glas nebrzdanega nepotizma in razuzdanosti. Jutranji sprehod po mestu Xàtiva sva načrtovano speljala mimo vseh spomenikov, zgradb in krajev, ki so povezani z zgodovinsko rodbino. Prav tako sva obiskala dva muzeja umetnosti, ki razstavljata čudovite slike znanih mojstrov in že poznane keramične izdelke regije. Zatem sva se povzpela na mogočni grad, ki bdi nad mestom. Pot na vrh je potekala takole: avgustovski dan, ob dveh popoldne, brez sence na poti do gradu. Točno ta dan je bil v Španiji (v Andaluziji) postavljen nov državni temperaturni rekord – 47,2 °C. Lahko si predstavljate, kako nama je odleglo, ko sva prišla na grad, si ga ogledala in se v senci osvežila. Po peklu sva se odpravila nazaj do železniške postaje in na klimatiziranem vlaku prispela nazaj v Valencio.

Srce kraljevine

Puerta de Atocha – madridska železniška postaja. Vrata v Madrid. Zgodaj dopoldan sva že raziskala urejeno središče Madrida, po tem ko sva bila navdušena nad čudovito notranjostjo glavne železniške postaje. Vendar vse ni bilo vedno tako čudovito, saj se je tukaj 11. marca leta 2004 zgodil eden najsmrtonosnejših terorističnih napadov v Evropi. Ko sva pustila težko preteklost za sabo, sva se odpravila proti svetlejši plati zgodovine. Prvi postanek sva opravila na trgu, imenovanem Plaza Mayor, ki je služil kot prizorišče bikoborb, kraljevih slavij, tržnic itd. Obiskala sva še drugi znameniti trg, Puerta del Sol. Na tem kraju se poleg množice ljudi nahaja kilometer 0, središče, od koder se merijo razdalje vseh večjih španskih cest. Prav tako sva občudovala znameniti kip medveda in jagodnega drevesa (arbutus), ki je simbol Španije in del grba Madrida. Pred opoldanskim počitkom sva si ogledala še mestno katedralo in kraljevo palačo Palacio Real de Madrid.

Slavni Prado

Čeprav sva bila izčrpana, sva se neizmerno veselila, da naju je čakal še večerni obisk svetovno znanega muzeja Prado. Že ob vstopu sva ostala odprtih ust. Res se nisva mogla naužiti lepote veličastnih, ogromnih in izjemno natančnih del svetovno znanih umetnikov: El Greca, Fra Angelica, Caravaggia, Weydna, Boscha, Rubensa, Velázqueza, Goye idr. Ogledala sva si mojstrovino Adama in Eve znamenitega in mojega najljubšega renesančnega umetnika Albrechta Dürerja, Boschev izjemni triptih »Vrt zemeljskih naslad« (»The Garden of Earthly Delights«) in eno najbolj analiziranih del v svetovni umetnosti, to je Velázquezova mojstrovina »Las Meninas«. Grozoto pa sta v nama prebudili sliki Francisca de Goye »Drugi maj 1808« (»El dos de mayo«) in »Tretji maj 1808« (»El tres de mayo«). Po izjemnem muzejskem doživetju naju je premagala lakota. Da bi doživela še kulinarično plat španske metropole, sva se odpravila v restavracijo v verigi »tapas«: »Museo del Jamón« (muzej pršuta). Naročila sva si posebno vrsto pršuta in specialiteto – pršut, položen čez narezane melone. Tako se je slastno zaključil najin prvi dan odkrivanja Madrida.

Dediščina Madrida

Nadaljevanje odkrivanja kraljevega mesta sva začela z daljšim sprehodom okoli mestnega jedra. Obiskala sva izjemno palačo Cibeles, ki je mestna hiša in stoji na istoimenskem trgu. Preden sva se podala na glavno žilo mesta Gran Vío, sva se ustavila ob nekdanjih mogočnih mestnih vratih Alcalá, ki stojijo v središču lepo urejenega krožnega prometa. Po dolgi poti Gran Víe in mimo prepoznavne stavbe Metropolis, sva prispela do ogromnega trga Plaza de España, ki je bil pomembna točka v najinem itinerariju ne zaradi svoje velikosti in stolpnic v ozadju, ampak zaradi spomenikov dveh literarnih junakov na sredini. Pod kipom najbolj prepoznavnega španskega avtorja Cervantesa stojita skulpturi njegove največje mojstrovine, romana Don Kihot, veleumni plemič iz Manče, ki naj bi po nekaterih podatkih bila največkrat prevedena knjiga za Biblijo. To sta Don Kihot in Sančo Pansa, ki pa ju zaradi prenove trga nisva uspela videti. Odpravila sva se naprej, si ogledala staroegipčanski tempelj Debod in se ustavila na klopci v parku Campo del Moro – čudovitem parku, ki leži globoko pod kraljevo rezidenco.

Hrana za umetniško dušo

Po ogledu ostalih znamenitosti in počitku sva se odpravila v drugi pomembnejši muzej mesta, to je Museo Nacional Centro de Arte Reina Sofia. Seveda sva si v njem ogledala eno najpomembnejših Picassovih umetnin, Guernico, ki je poznana tudi kot najbolj protivojna slika človeštva. Prikazuje grozote nacističnega bombardiranja mesta Gernika (Guernica) v Baskiji na severu Španije. Slika in bombardiranje sta se v zgodovino vpisala kot simbola vojne grozote. Poleg Picassa sva občudovala dela ostalih dveh nadrealističnih slikarjev Salvadorja Dalíja, Joana Mirója ter drugih modernih umetnikov. Po že drugem muzejskem doživetju pa sva se sprehodila skozi najbolj obiskani mestni park, to je park Buen Retiro. Atrakcije, najbolj vredne obiska parka, so: kristalna palača, palača Velázquez in spomenik Alfonzu XII. ter umetno jezero pred njim, kjer je možen najem lesenega čolna za plovbo po njem. Svetujeva tudi, da si ogledate prekrasno majhno kočo v skrajnem SV kotu parka, imenovano Casita del Pescador. Celotni park je bil letos vključno z bulvarjem Paseo del Prado uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine. Za konec pa sva si po najbolj napornem dnevu potovanja privoščila znamenite churrose z vročo čokolado v starem delu mesta.

Mogočni El Escorial

Ta dan naju je čakalo odkrivanje zunanjosti Madrida, natančneje obisk mesta San Lorenzo de El Escorial in njegove kraljeve rezidence. V tem imenitnem gosposkem kompleksu (Real Monasterio de San Lorenzo de El Escorial) so samostan, cerkev, muzej, pa tudi grobnica španskih vladarjev. Zunanja podoba je le še povečala najino občudovanje. Ko sva se sprehajala skozenj, si ogledovala notranjost mogočne cerkve in zbirke njenih slik, knjižnice in čudovitih salonov, sva se spraševala, ali se neskončni hodniki kje končajo. Po nekajurnem ogledu sva le prišla do konca in stopila skozi vrata na ogromno dvorišče, s katerega je moč opazovati panoramski razgled na mogočnost te znamenitosti. Za kosilo sva obiskala tržnico v bližini, ki je urejena v notranjosti stavbe, kjer je na steni prikazana čudovita stara slika El Escoriala. Tako sva se po obisku tega majhnega odročnega mesteca vrnila v prestolnico, od koder pa naju je že čakal vlak nazaj v Valencio.

Sredozemski »biser«

Čeprav sva se prejšnji dan oziroma noč v mesto vrnila pozno, sva kljub temu zgodaj zjutraj z vlakom odpotovala južneje proti znanemu letovišču Alicante. Po kratkem spancu na vlaku sva se odpravila skozi mesto, ki naj bi bilo po določenih podatkih eno izmed najbolje ekološko urejenih v Sredozemlju. Vendar je najino doživetje mesta prikazalo ta kraj kot še eno tipično sredozemsko letovišče, ki skrbi samo za to, da izpolni neizpolnljive zahteve prekomerne množice obiskovalcev. Ker sva potovala že dobrih devet dni, sva se odločila, da se podava tudi v morje. Kot pričakovano sva se na plaži kar naenkrat znašla kot ribi v konzervi, nagnetena z ostalimi turisti. Že pred dvanajsto uro sva pobrala svoje stvari in se odpravila nadaljnjemu raziskovanju naproti. Kosilo sva si kupila v trgovini, ki je bila ena izmed mnogih na najini poti, ki ni imela niti svežega kruha. To ni bilo prvič, odkar sva prispela v Španijo, da nisva našla (že ob tako izjemno majhni ponudbi) pekovskih izdelkov, ki niso bili oviti v vsaj dva zavojčka plastike. Ravnodušna in s polnimi želodci plastičnih živil sva se spet vrnila v svoje najbolj obiskano mesto – Valencio.

Adiós

To je bil zadnji dan najinega odkrivanja največje države Iberskega polotoka. Ker sva imela popoldan let domov, sva si pustila ta dan brez večjih načrtov in se le lahkotno sprehajala po mestu. Medtem sva naletela na moderno tržnico, imenovano Mercado de Colón, s čudovito notranjostjo. Nato sva prispela do parka, kjer sva se pod borovci sprostila ter spočila telesi in glavi po dolgih prehojenih razdaljah najinega potepanja. Preden sva se zavedala, sva že sedela na letalu z razgledom na gromozansko sredozemsko mesto pod nama, ki sva ga polna nepozabnih spominov in vseh vrst izkušenj puščala daleč za seboj.