Vroča Španija – 1. del

»Que viva España«

Imela sva zgodnji odhod z glavne avtobusne postaje v Mariboru s prevoznikom GoOpti do letališča Treviso v Italiji. Ker je bilo še nekaj ur do vzleta letala, sva se potepala po letališču in ob njem. Po pristanku v Valencii sva s podzemno železnico prispela do starega središča mesta, kjer naju je čakala nastanitev v eni izmed ozkih ulic, prežeti s pestrim mestnim vrvežem. Za konec dneva sta sledila samo še večerni sprehod in okusna večerja, testenine s jamónom – španskim pršutom. Napolnila sva lačna usta, a pošteno izpraznila denarnici. Da je bilo doživetje bolj pestro, pa je poskrbel ulični pevec, oblečen v matadorja, s pesmijo »Que viva España«. Pred spanjem sva z ozkega balkona opazovala druženje ljudi pod nama in uživala v večerni sparini.

Potepanje skozi čas

Dan sva pričela z dolgim pohodom okoli mestnega jedra, ki je vključeval ogled nekdanjih obrambnih stolpov (Torres de Quart & Torres de Serranos), nekdanjo menjalnico svile, ki je zaščitena kot Unescova kulturna dediščina in poznana po svoji eminentni »dvorani stebrov« (La Llotja de la Seda), mestno katedralo s Plaço de l'Almoina, Plaço de l'Ajuntament z mestno hišo in njeno notranjostjo, mestno tržnico (Mercat Central), areno za bikoborbe in železniško postajo (Estació del Nord). Po opoldanskem odmoru sva se odločila, da se sprehodiva po znamenitem mestnem parku, imenovanem Jardí del Túria, ki je eden največjih v mestu. Dolg je približno devet kilometrov in skozenj poteka kar 18 starinskih in modernih mostov. Zakaj pa? Park je namreč nastal v nekdanji rečni strugi, ki je bila umetno speljana izven mesta, da bi preprečili poplave. Danes je nekdanja struga spremenjena v priljubljen raj za pohodnike, tekače in kolesarje ter za vse tiste, ki želijo ubežati mestni gneči in upočasniti svoj ritem. Ko sva po zeleni oazi prišla do mesta umetnosti in znanosti, naju je oslepila bleščeča bela zbirka stavb. Ta del mesta sestavlja več modernih zgradb, v katerih so znanstveni muzej, moderna kinodvorana itd.

Paella night

Kljub vsemu, kar sva ta dan doživela in videla, je ravno večer bil tisti, ki sva se ga najbolj veselila. Poimenovala sva ga »paella night«, saj sva svojo obletnico obeležila s tradicionalno jedjo Valencie, to je paella (/paeja/). Ta, ki sva jo poskusila midva, se je imenovala »paella de castello« (riž, fižol in piščančje meso). Seveda pa brez pogovora in druženja polnega večernega sprehoda ni šlo. Tako dolgo sva hodila, da naju je premagala žeja in sva z litrom in pol soka iz trgovine (da obvarujeva denarnice pred visokimi cenami) obsedela na klopci s pogledom na prebujajoče se večerno življenje mesta.

»Vamos a la playa«

Hlad. Morje. Plaža. To so bile edine besede, ki so se nama vrtele po glavi tisto jutro. Metro naju je pripeljal na obrobje mesta, kjer sva po pol ure hoje prispela do neskončnih peščenih plaž. Bila sva na poimensko treh različnih plažah, vendar je to vse le ena velika avtocesta peska. Razlog, zakaj sva bila kar na treh, je bil enostaven in pričakovan. Gneča. Kljub zaskrbljujoči situaciji zaradi naraščajočih primerov okužb s covidom-19 v Španiji se veliko turistov zgrinja na plaže, kjer pa le redko upoštevajo varnostno razdaljo. Najina pričakovanja so bila neprimerno višja kot pa realna slika obale. Videla sva več rjave barve kot pa modre, ki sva jo občudovala na fotografijah. Sva se pa vsaj ohladila in si priznala, da ga ni čez Jadransko morje. Žal pa je to bilo majhno razočaranje v primerjavi s tem, kar sva doživela v drugem delu dneva.

Skrb za turiste pred skrbjo za živali

Obiskala sva namreč sloviti Oceanogràfic, ki naj bi bil največji oceanografski akvarij v Evropi. Kljub privlačni in imenitni arhitekturi sva ga zapustila ogorčena in zgrožena. Čeprav sva videla veliko različnih vrst morskih živali, naju je zmotilo kar nekaj stvari. Prvič, medtem ko hodiš od enega dela kompleksa do drugega, poleg gneče jokajočih otrok in nekulturnih obiskovalcev na telefonih preglasno predvajajo glasbo v neposredni bližini ograd živali. Namesto da bi slišala petje in oglašanje redkih vrst ptičev, sva bila na koncertu Bruna Marsa. Druga in tretja negativna opazka pa se nanašata na zaprtje živali. Opazovala sva kita belugo, ki je imel veliko ran po svojem telesu in je plaval v krogu po očitno zanj premajhnem prostoru. Na svojem gledališkem odru na premajhnem prostoru so bili tudi pingvini, ki so si neprestano kljuvali zapestnice okoli plavuti in pod sojem reflektorjev razveseljevali množico. To je bilo dovolj, da sva ogorčena zapustila eno najbolj priljubljenih turističnih atrakcij, čeprav sva za vstopnici skupaj porabila več kot 60 evrov! Žalostno je bilo videti ljudi s telefoni, kako so slikali ter se na ves glas pogovarjali in smejali, nedaleč stran pa so živali vidno trpele. Zanimivo je bilo tudi to, da je bilo v tem oceanografskem akvariju skoraj več kopenskih kot vodnih vrst organizmov. Jezo je razblinilo le ležanje v parku in večerni pozdrav soseda z balkona, ki se je nahajal dva metra od najinega.

Muzejski maraton

Četrti dan potovanja sva posvetila obisku muzejev. Prvi, ki sva ga obiskala, je bil Museo Nacional de Cerámica, ki se nahaja znotraj baročno okrašene impozantne stavbe, v kateri je v veličastnih sobanah razstavljena zbirka keramičnih izdelkov znane keramične industrije. Nadaljevala sva z ogledom arheološkega muzeja La Almoina, ki se nahaja pod steklenim dnom trga. Na ogled so ostanki nekdanje rimske naselbine s termami, forumom ipd. ter nekdanje mavrske trdnjave. Na poti do muzeja zgodovine, ki se nahaja v nekdanjem podzemnem zbiralniku vode in spominja na antično kripto, sva se ustavila tudi v čudoviti gotski cerkvi. Velika večina muzejev, ki sva jih obiskala, je bila ob tem času brezplačna za obiskovalce. Čeprav sva že na letališču kupila 72-urno turistično kartico, ki je vsakega od naju stala dobrih 20 evrov, je zanimivo, da poleg brezplačnega prevoza po mestu kartica omogoča tudi veliko brezplačnih obiskov muzejev ali pa vsaj popustov zanje. Ugotovila sva, da je večina muzejev brezplačnih tudi brez kartice, tako da se pred nakupom kartice o muzejih pozanimajte na spletu.

Las Fallas de San José

Sledil je ogled muzeja, ki naju je najbolj navdušil. Obiskala sva namreč Museo Fallero. Muzej vsebuje zbirko čudovitih figur, narejenih za enega najbolj znanih festivalov države. Las Fallas de San José je tradicionalni večdnevni festival v Valencii in okoliških krajih, ki pozdravlja prihod pomladi. V tem času se zvrstijo koncerti, tekmovanja v kuhanju paelle, ulične zabave, bikoborbe in predstave ognjemetov. Toda glavna zvezda festivala je izdelava znamenitih skulptur, imenovanih »ninot«. Figure so različnih velikosti, segajo pa tudi do 15 metrov visoko. Vsaka soseska v mestu sponzorira svoje umetnike, ki čez noč, imenovano »plantà« (nočno ustvarjanje figur), skulpture postavijo na ogled. Nato strokovna žirija ocenjuje in podeljuje nagrade v vsaki kategoriji. Največji spektakel pa se zgodi po polnoči na zadnji dan festivala, to je 19. marca, ko vse skulpture sežgejo v kresovih. To imenujejo »cremà«. Obstaja pa izjemna figura, ki vendarle preživi kres. To je najvišja nagrada za najboljšo skulpturo, ki prejme največ glasov in je najbolje ocenjena. Ta se nato prestavi v dvorano slavnih – muzej, kjer stoji na ogled med vsemi zmagovalkami prejšnjih let. Las Fallas je posvečen v spomin sv. Jožefu in je od leta 2016 na seznamu nesnovne kulturne dediščine Unesca.

Z obiskom tega muzeja sva zaključila štiri dni trajajoče odkrivanje Valencie, v naslednjem delu članka pa je predstavljen obisk ostalih krajev in seveda kraljevega Madrida.