Kot prostovoljka v Tanzanijo – 4. del

Dejtanje po tanzanijsko

Na Tanzanijo imam čudovite spomine. Največji izziv pa so zame definitivno predstavljali moški. Nenehnega pecanja in flirtanja sem imela že prvi teden vrh glave. Moji pogovori na ulici so potekali nekako takole:

A: Mambo (pozdrav po tanzanijsko).

B: Poa.

A: How are you?

B: Good, How are you?

A: Good. I love you. Give me your phone number.

Tudi če niso znali angleško, I love you in phone number je znal povedati čisto vsak. Na začetku so me takšni pogovori precej obremenjevali. Resnično sem se želela vključiti v kulturo in spoznati tamkajšnje razmišljanje. Zdelo se mi je, da si zaprem to možnost, če jim ne napišem svoje tanzanijske telefonske številke.

Srečanja s Tanzanijci moškega spola so mi sčasoma postala nadvse zanimiva. Ko sem kupovala lokalno telefonsko številko, se je name prilepil mlad fant in dodal opazko, da bom dobra žena, samo malo se moram še porediti. »Da bom prava afriška baba!« Moj gostitelj, ki je bil takrat poleg mene, pa je to vzel smrtno resno! Vedno sem dobila repete. Hrana pa je bila resnično božanska, zato se dodatne porcije nisem nikoli branila. Večinoma so pripravljali riž s fižolom in mladim kokosom, banane na 1001 način; ocvrte banane, kuhane banane, banane v omaki … potem riževe mafine, krofe, ugali (belo polento) in chapate (tortilje). Meni je bilo nadvse smešno, dokler resnično nisem mogla zapeti svojih hlač! Gostitelj pa me je tolažil s tem, da si lahko vedno kupim nove.

V Dar es Salaamu sem delala v sirotišnici, kjer je poleg tanzanijskega osebja, ki je skrbelo za otroke s posebnimi potrebami, delal tudi vrtnar. Tak mlad fant mojih let. Že dva dni po prihodu je na vsak način želel govoriti z mano. Nekje na samem, seveda! Ker sem tako ali tako vedela, kaj mi ima za povedati, sem se vsakršnemu srečanju izmikala tako dolgo, kolikor je bilo to mogoče. In na srečo se je v sirotišnici zelo težko dobiti nekje »na samem«. Ker po petih dneh ni bilo priložnosti za »urgenten« sestanek, sem dobila kar SMS.

»I am sorry for what I will say, I don't have much reason, but some of this makes me to do this all in all. From the bottom of my heart I love you so much …« In tako naprej.

Zahvalila sem se mu za iskrenost in mu poskušala razložiti, da lahko ostaneva samo na prijateljskem nivoju. Mislim, da me ni čisto razumel.

Prekupčevalska akcija s spodnjim perilom

Da se je zgodba malce začinila, so poskrbele sobote, ko sva imela oba prosti dan. Jaz sem pogosto šla v center Dar es Salaama na tržnico Kariakoo, tako malo firbcat in na lov za kakšnimi rabljenimi oblekami iz Evrope. Vrtnar me je vsak petek prosil, naj ga vzamem s sabo. Vedno dobrega srca sem odobrila. Meni je pa je bilo tudi lažje, da sem imela lokalno spremstvo. Delila sva si stroške »bodabode« (majhen avto s tremi kolesi, kot tuk-tuk v Indiji), vse je bilo občutno cenejše in prej sem prišla do informacij, saj je vrtnar govoril svahili. Na splošno me ljudje na tržnici niso tako nadlegovali glede tega, kaj naj kupim.

Vrtnar pa je bil seveda presrečen, da je lahko hodil ob muzungu (belki). No, razen ko je moral sam kaj kupiti, sem morala stati 20 metrov za njim, da mu niso napihnili cene. :) Ups! Če je kdo po angleško vprašal, ali sva par, je to zanikal, če pa je kdo isto vprašal v svahiliju, je pritrdil. Ha! Bilo mi je jasno, da delujeva kot par, še posebej ko sva na tržnici kupovala ženske spodnje hlače. Najbolj zabavno!

Vrtnarja je ena izmed tanzanijskega osebja v sirotišnici prosila, naj ji na tržnici kupi dvoje spodnjih hlač. Tržnica je ob sobotah še bolj obiskana kot običajno. Ljudi je kar mrgolelo. Vrtnar, ki je prvič kupoval žensko spodnje perilo, pa ni imel pojma, kateri model, številko in katero barvo naj izbere. Seveda sem mu jaz prijazno priskočila na pomoč, medtem ko me je on in še ostalih 272.628 Tanzanijcev gledalo, kot da so videli fatamorgano. Meni je bilo tako smešno, da se nisem niti zadrževala, ampak sem se na ves glas krohotala in obenem zbirala najbolj čipkaste tangice!

Lastnica novih spodnjih hlač se je vrtnarju zahvalila za dober okus (ni vedela, da je imel pomočnico). Dostavljene pa so bile v otroških plenicah, da ostalo osebje ne bi razkrinkalo te prekupčevalske operacije.

Jajci za na pot

Vrtnarju sem se s skupnimi sobotami čisto prikupila. Dostavljal mi je skrivne paketke, kar je bilo v tem centru izjemno tvegano dejanje. Vedno je nekdo prišel mimo, moja soba pa je bila čisto na koncu hodnika. Tako sem paketke večinoma dobivala kar skozi okno svoje sobe. Riževe mafine, še tople in zavite v časopisni papir. Seveda sem mu potem vrnila uslugo z nakupom vozovnice do centra itd.

Ko sem se odpravljala na Zanzibar, sem od vrtnarja za slovo dobila dve surovi jajci. Ni jih imel časa skuhati. Z največjim veseljem sem sprejela dar, obenem pa sem si belila glavo, kaj za vraga ti dve jajci pomenita!? V državi še vedno obstajajo vraževerja in jajci ob slovesu bi lahko imeli tudi kakšen pomen. Ljubezen njegovega življenja? Plodnost? Ali pa samo »odjebi iz mojega življenja«. Masaj (pripadnik etničnega ljudstva) mi je še isti dan razjasnil kočljivo situacijo. »Hrana za na pot. Pogostitev, da ne boš lačna na poti.« Pa še kako sta mi prišli prav ti jajci, ko sem brez hrane pristala v zapuščeni hiši na Zanzibarju.