Kot prostovoljka v Tanzanijo – 1. del

Tanzanijo sem odkrila čisto po naključju. Sprva sem načrtovala pobeg v Maroko, kjer sem že bila dogovorjena za prostovoljsko delo. V Sahari naj bi živela s tradicionalno berbersko družino in hkrati pomagala pri gradnji prenočišč za turiste. Potem pa v modrem mestu Chefchaouen čistila hostel. Kupila sem enosmerno letalsko karto, potem pa so me zavrnili pri vkrcavanju, ker nisem imela pravega covidnega testa. Po čistem razočaranju, ko mi je bilo odvzeto nekaj, kar mi je najbolj pri srcu – spoznavanje ljudi, odkrivanje novih krajev in življenje pri domačinih –, sem začela iskati nove možnosti. V tistem času so bile koronske omejitve izjemno stroge in potovanja skoraj nemogoča. Na družbenih omrežjih pa sem hkrati spremljala, kako so blogerji, influencerji ter predvsem Rusi in Poljaki množično počitnikovali na Zanzibarju oz. so se tja kar preselili.

»Najcenejšo in prvo možno karto do Tanzanije ali Zanzibarja, prosim!«

Zanzibar mi zaradi množičnega obiskovanja v času korone sprva ni bil pretirano zanimiv. Če je le mogoče, se poskušam izogibati turističnim predelom in tako najbolje spoznati posamezno kulturo in domačine. Letovišča zame ne pridejo v poštev. Najraje stanujem pri domačinih, do katerih pristopim preko različnih portalov (npr. Workaway, couchsurfing).

Poiskala sem možnosti prostovoljskega dela v Tanzaniji in Zanzibarju in se po nedolgem premisleku odločila, da bo to moja naslednja destinacija za popotniške avanture.

»Najcenejšo in prvo možno karto do Tanzanije ali Zanzibarja, prosim,« sem poklicala v agencijo. »Za tri mesece,« sem nekoliko neprepričljivo dodala.

In tako se je začela potovalna mrzlica. Iskanje prostovoljskega dela, podatkov o vizumu, cepljenju, prevozih do letališča, gledanje vlogov o Tanzaniji in Zanzibarju na YouTubu itd.

Čez približno tri tedne sem za tri mesece odpotovala v Tanzanijo.

Moje novo delovno okolje

Ob pristanku na letališču Kilimanjaro kar nisem mogla verjeti, da mi je uspelo. Po skrajno neprijetni izkušnji zavrnitve v Maroko sem se še dva dni ščipala, da bi preverila, če sem resnično tam. »You made it! Ida, v Afriki si!« Afrika me je že pred dvema letoma tako očarala, da je redko minil dan, ne da bi se spomnila na Mozambik in tamkajšnje ljudi. Ob pristanku sem imela občutek, kot da sem spet doma. Samo da tokrat v Tanzaniji.

Po hitro urejenih birokratskih papirjih za vizum me je na letališču pričakal gostitelj in me popeljal do svoje družine, pri kateri sem stanovala. Moja gostitelja sta bila mlad par s triletnim sinom, izšolana za turizem in z dobrim znanjem angleščine, kar mi je bilo v veliko pomoč. Vodila sta majhno safari agencijo kilitanzaniapridetours, obenem pa gostila številne prostovoljce, ki so jima pri tem pomagali. Moje delo ni bilo pretirano zahtevno. Vsak dan sem objavila eno objavo na Facebooku in Instagramu in tako promovirala različne safarije in najboljše turistične aktivnosti, ki jih je organizirala agencija, kot so na primer ogled Narodnega parka Serengeti, kraterja Ngorongoro, trekingov na najvišjo goro Afrike – Kilimandžaro – in počitnice na Zanzibarju.

Na novo delovno okolje in sobo, v kateri sem stanovala, sem se izjemno hitro navadila. Nikoli ne bom pozabila prvega dne, ko me je gostiteljica pospremila do moje sobe.

»Tukaj je postelja. Okej? Tukaj pa kopalnica. Okej?« me je vedno znova spraševala.

»Of course, okay!« sem vsakokrat odgovorila.

Naj omenim, da je imela kopalnica samo »stranišče na štrbunk«. Tam sem se potem z vodo iz plastičnega lavorja umivala, si prala lase in zobe … V Tanzaniji je stranišče običajno zunaj hiše iz čisto praktičnih razlogov. Novogradnje, ki posnemajo zahodni model hiš, pa imajo stranišče tudi v hiši. In moja soba je bila ena izmed njih.

»Vodo si natočiš pred hišo. Okej? Lavor je tukaj. Okej? Pa grelnik za prekuhavanje vode. Okej?« je še kar nadaljevala.

»Of course, okay! Of course!« sem prikimavala in obenem poskušala pozabiti vsa pričakovanja, ki sem jih imela ob prihodu. Kam sem jaz prišla???

»Pa še ena rolica papirja. Mislim, da jo boš potrebovala,« je zaključila s predstavitvijo.

Sranje! Čisto sem pozabila, da oni ne uporabljajo toaletnega papirja! Zelo ekološko, ampak jaz enostavno ne morem brez tega! Saj poznate tisto pesem Adija Smolarja? Pa mi je prav prišla rolica papirja. 

Na svojo sobo s prikupno kopalnico, prekuhavanje vode, pranje perila na roke, tuširanje z mrzlo vodo in ostale vsakdanje stvari sem se hitro navadila. To je postala moja realnost in moram priznati, da mi ni čisto nič manjkalo. Imela sem čisto posteljo, varno okolje in dobro hrano ter bila obkrožena s čudovitimi gostitelji in skupnostjo, ki me je sprejela medse. Človek resnično potrebuje zelo malo, da je srečen.