Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Kot prostovoljka v Tanzanijo – 2. del

Poslušajte zvočni odlomek
1. del2. del3. del4. del

Življenje pri tanzanijski družini

Najbolj sem bila vesela, ko sem resnično postala del družine in skupnosti. Skupaj smo kuhali ter obiskovali njihove sorodnike. Veliko smo se pogovarjali in kamorkoli so bili povabljeni oni, je bilo samoumevno, da grem zraven tudi jaz: na krst deklice Precious, pogreb, lokalno tržnico in zaročno zabavo.

Zaročna zabava ob spremljavi tropske nevihte

»Juuuhuuu!« sem se iz dneva v dan bolj veselila zaročnega slavja. Tanzanijci imajo vedno dovolj razlogov za zabavo. Ko se nekdo poroči, obvezno praznujejo tudi zaroko, na kateri se pogovorijo o doti in na kateri si bodoča poročenca simbolično izmenjata prstana (tukaj je bila katoliška poroka). Pri tem je obvezna pogostitev vseh prisotnih. Ker sta organizacija in nakup hrane za družino velik strošek, morajo gostje, ki se nameravajo udeležiti zabave, denar (darilo) prinesti nekaj dni pred pogostitvijo, da lahko z njim kupijo dovolj hrane.

Zame kot etnologinjo je bila udeležba takšnega dogodka resnično nekaj posebnega. Prepričana sem, da česa takšnega kot turistka ne bi nikoli doživela.

In tako sem se v novi afriški obleki, ki sva jo z gostiteljico kupili na lokalni tržnici, na zaročnem slavju zabavala z nekaj sto gosti. Ob tem pa mislila na vse Slovence, ki so bili ravno takrat v najstrožjem lockdownu. Upsi!

Potovanje_v_Tanzanijo_in_popotniski_nasveti_-_Travel_to_Tanzania_and_travel_tips_2.jpg

Mastila sem se z vsemi dobrotami (bananami v omaki, rižem z začimbami, mesom, svežim sadjem …), dokler nas ni ujela tropska nevihta. Še nikoli nisem doživela takšnega naliva. Voda je mimo nas tekla kar v potokih in v dobri minuti smo bili vsi čisto premočeni. Zabava je potekala na posesti bodoče neveste in v hiši za toliko gostov ni bilo dovolj prostora. Vsak se je moral znajti po svoje in zdelo se mi je, da se s tem nihče ni pretirano obremenjeval.

Z gostiteljico sva premočeni pospravili hrano, ki nama je ostala na krožnikih, in počasi zapustili zabavo. To je bilo zame še eno doživetje več na moji poti.

Materinski dan in trenirka Dolce & Gabbana

25. marec. Še vedno sem se nahajala pri isti tanzanijski družini. Z gostiteljico sva spletli posebno prijateljsko vez. Veliko sva se pogovarjali ter odpirali nove in nove teme. Omenila sem ji, da danes v Sloveniji praznujemo materinski dan in da sem ravnokar voščila svoji mami. Pa so se ji kar zasvetile oči, ker je želela tudi sama obdariti svojo mamo.

Potovanje_v_Tanzanijo_in_popotniski_nasveti_-_Travel_to_Tanzania_and_travel_tips_1.jpg

Iz vasice Sangarai sva se z lokalnim avtobusom »dala dala« odpeljali v center Arushe po nakupih. Med potjo sva razmišljali, katero bi bilo najprimernejše darilo. »V Sloveniji za rojstne dneve oz. kakšne posebne priložnosti običajno kupimo čokolado ali pa rože.« Gostiteljica se je ob tem do ušes nasmehnila in pripomnila, da čokolada tukaj ne pride v poštev. Že na poti bi se stopila. Običajna darila na tem področju Tanzanije so uporabna živila: olje, sladkor, riž, koruzna moka …

»Kupiti ji želim nekaj uporabnega in nekaj, česar še nima.«

Gostiteljičina mama je preprosta afriška ženska. Gospodinja, ki skrbi za svojo družino in posvojenega otroka. Njena oblačila so afriške kange (blago raznoraznih barv) in pisane obleke, večinoma narejene po meri. Lase ima spletene v raznorazne kitke. Vedno, ko sem jo prišla obiskat, sem občudovala njen stil. Je izjemno graciozna in ponosna ženska.

Z gostiteljico sva preiskali celotno tržnico, ki je izgledala kot nekakšen bolšji sejem. Na koncu sva se ustavili v kolibi s fake trenirkami. Imeli so jih raznoraznih barv in znamk: Adidas, Dolce & Gabbana, Nike, Under Armour in tako naprej. Kot večini izmed nas, se tudi ljudem v Afriki zdijo pomembna oblačila priljubljenih modnih znamk. Originalnih oblačil si običajno ne morejo privoščiti, zato cveti predvsem kitajski trg izjemno dobrih ponaredkov.

Jaz si nikakor nisem mogla predstavljati afriške gospe v živo modri trenirki Dolce & Gabbana. Gostiteljica pa se je odločila, da je to popolno darilo za njeno mamo. Sedaj sva morali poiskati samo še darilno vrečko, kamor bi pospravili trenirko. Pa to sploh ni bilo tako enostavno! Preiskali sva vsak kotiček lokalne tržnice in na koncu sva za darilno vrečko porabili še več časa kot za nakupovanje darila.

Najprej sva obrnili vse papirnice v mestu. Darilne vrečke so bile predrage, okoli 3.000 šilingov (približno en evro). Potem sva v tiskarni opazili pisano kartonsko škatlo, ki sploh ni bila naprodaj. Pa so nama jo bili vseeno pripravljeni prodati.

»Norca se delajo iz naju!« mi živčno odgovori gostiteljica. »Škatlo nama prodajajo za 10.000 šilingov (približno štiri evre)!«

Na koncu sva se odločili, da se bova vrnili po darilno vrečko. Ker je gostiteljica kupila trenirko, sem jaz prispevala za darilno vrečko. Izbrala sem živo zeleno, takšno z največ bleščicami.

Darilo je bilo pripravljeno. Odhiteli sva na najbližjo avtobusno postajo in se odpeljali do gostiteljičine mame.

Najbolj nenavadno se mi je zdelo, ko je bilo gostiteljici preveč nerodno, da bi v naročju držala pisano darilno vrečko. »Everyone is staring at me because of this gift! Ida, can you hold it? They already stare at you, because you are white.«

Meni je bilo takrat že popolnoma vseeno za nenehne poglede in ni me več obremenjevala vsa pozornost.

Nikoli ne bom pozabila, ko je gostiteljičina mama odprla nenavadno darilo. Kakšna pozornost, in to za materinski dan!

Še danes me zanima, ali je trenirka Dolce & Gabbana v uporabi in kaj ponošena. :)

Sorodni članki

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti 10% ceneje

Prijava