Kot prostovoljka v Tanzanijo – 3. del

Nekega jutra, ko sem z gostiteljema popila črni čaj z mlekom in pozajtrkovala svoje najljubše riževe mafine, sta naznanila, da bom tisti dan pomagala pri pleskanju okenskih rešetk.

»Samo črno barvo še moramo kupiti in lahko začnemo.« Zelo sem se razveselila, da bom lahko pomagala pri novem opravilu, saj mi oglaševanje safari agencije ni vzelo veliko časa.

Menda sem enkrat omenila, da znam risati in slikati (kar je sicer res, saj sem obiskovala umetniško gimnazijo). Nisem pa si predstavljala, da bom zaradi tega postala glavna koordinatorka pleskanja oken!

»Ida, katero barvo za pleskanje naj kupim, katere čopiče in razredčilo!?« me je z vprašanjem šokiral gostitelj. Prodajalec je v svahiliju razlagal, katere barve imajo, medtem pa mi je gostitelj prevajal v angleščino.

Poskušala sem se izgovoriti, da jaz slikam na platna, ne pa oken! Ter da resnično o ničemer nimam pojma! Pa to tedaj sploh ni bilo pomembno. Po občutku sem potem izbrala črno barvo in razredčilo ter srednjo debelino čopičev.

Naslednje dni sva z gostiteljem pobarvala tri okenske rešetke. »Pole pole« je bil najin moto.

Peka piškotov brez pečice

Poleg oglaševanja safari agencije in pleskanja okenskih rešetk ob dopoldnevih sem imela veliko prostega časa, ki sem ga izkoristila za pogovor z domačini in učenje svahilija. Po sprva nekoliko nezaupljivih sosedih sem se spoprijateljila s Tanzanijko mojih let in ji ob večerih pomagala pri peki mafinov, ki jih je potem prodajala v šoli.

»Ida, can you show me how to make cookies?« me je vprašala nekega dne.

Poguglala sem »simple cookies« in našla recept s sestavinami, ki sem jih lahko poiskala tudi v Arushi.

Vendar so bile sestavine še najmanjši problem. Tukaj imajo le redke hiše pečico. Jedi pripravljajo na ognju ali žerjavici, pa tudi s pomočjo plinske jeklenke. Elektrika je draga in nezanesljiva, so mi pripovedovali domačini. Mafine sva tako pekli s podpeko. Na žerjavico sva postavili aluminijasto posodo, v katero sva postavili mafine, te pa pokrili z aluminijastim pokrovom, na katerem je bila prav tako žerjavica.

Tudi piškote, ki smo jih pripravili iz petih sestavin (margarine, jajc, moke, sladkorja in pecilnega praška), smo postavili v aluminijasto posodo in pekli s podpeko.

»How long do we need to bake them, Ida?« so me spravili v zadrego.

»I really don’t know, I bake them for the first time.«

“What? But you said that you make cookies very often?!«

Poskušala sem jim razložiti, da v Sloveniji uporabljam samo pečico, kjer nastavim želeno temperaturo in pečem deset minut. Tukaj pa težko ocenim, kako vroča je žerjavica, zato bom piškote preverjala pogosteje, da se ne prismodijo.

S končnim rezultatom smo bili vsi zadovoljni in piškotov je hitro zmanjkalo. :)

»Ida, next time, can you show me how to bake bread?« sem hitro dobila nov izziv.

Praznovanje velike noči in »ku-ku« v rižoti

Počasi sem začela iskati novo prostovoljsko delo v drugem delu Tanzanije. Dosedanji gostitelji so bili z mano zelo zadovoljni, zato so me povabili, naj pri njih ostanem vsaj še za veliko noč, ko bodo slavnostno oskubili domačo kuro.

Glede na našo velikonočno tradicijo sem bila kar malo radovedna, kako praznik praznujejo v Tanzaniji. V vasi, kjer sem stanovala, so bili večinoma kristjani. Na velikonočno jutro sem kot ponavadi prišla na zajtrk, ko me je z žarečimi otroškimi očmi pogledal gostiteljev triletni sin in začel na ves glas kričati: »Ku-ku!«. Vedno znova in znova: »Ku-ku!«. Ja, vem! To pomeni piščanec, kura, chicken, ku-ku. Čisto nič mi ni bilo jasno, dokler ni pokazal na ku-ku v WC-ju »na štrbunk«. V njihovem stranišču je celo noč mirno čakala mlada kokoška. Pripravljena, da bo naša pogostitev za veliko noč. Kot vegetarijanki mi je najbolj odleglo, da mi ni bilo treba prisostvovati, ko so jo oskubili in jo nato skuhali v nekakšni rižoti z začimbami.

Za veliko noč nimajo takšnih običajev kot mi. Zbere se celotna družina, le hrana je nekoliko bolj slavnostna.

Po tem, ko sem v Arushi zapustila svojo afriško družino, sem se preselila v Dar es Salaam, mesto ob Indijskem oceanu. Prostovoljno sem pomagala v sirotišnici za otroke s posebnimi potrebami. Maja pa sem na Zanzibarju skrbela za hiško in tropski vrt na jugu otoka v vasici Kizimkazi.

Četudi sem se na vsak način izogibala turistični ponudbi, so mi domačini omogočili nekaj izjemnih dogodivščin, ki jih ne bom nikoli pozabila. Potapljanje in plavanje z delfini na Zanzibarju, kolesarjenje po otoku Uzi, ogled orjaških želv na otoku Prison Island, safari v kraterju Ngorongoro … To je samo nekaj izmed top turističnih aktivnosti, ki jih je vredno doživeti v Tanzaniji.

Nikoli mi ni bilo žal, da so me zavrnili v Maroku, saj v nasprotnem primeru ne bi spoznala Tanzanije. Pobliže sem začutila tamkajšnje ljudi in njihovo kulturo ter lepe in manj lepe stvari, hkrati pa bila priča, ko je prvič v tanzanijski zgodovini na predsedniški stolček sedla ženska.