Zanzibar skozi oči domačinov – 3. del

Heeello! How are you? Where are you going?

Pa ne že spet!!! Poskušala sem jih prijazno odsloviti, medtem pa so mi oni dopovedovali, da je po odcepu, na katerem sem bila, prepovedano hoditi, saj vodi do policijskega štaba. In res sem 30 metrov pred sabo opazila znak za prepoved gibanja. Prijazno sem se jim zahvalila, a se potem kar ni nehalo:

What are you doing here? How long are you staying? Where do you live?!

Poskušala sem se čim bolj izmikati vprašanjem in odgovorom, da se slučajno ne bi zapletla in izdala, kje živim. Varnost je na prvem mestu, he he.

Eden izmed fantov mi ni dal miru. Odslovil je druga dva fanta in me sam popeljal na ogled vasi. Takšna srečanja so zame čista poezija, ampak imam vedno v mislih, da potem nekaj hočejo v zameno. Fant je vedno bolj sproščeno razlagal o vasici in njenih domačinih, jaz pa sem na drugi strani bila čisto prestrašena, ker nisem imela pojma, kam sva bila namenjena. Odpeljal me je v svoje gostišče, kjer je imel apartmaje za turiste. Vedela sem, saj je znal angleško! Takoj me je pogostil, mi razsekal kokos … Za zraven mi je dal celo vrečo limon, potem pa me je za naslednji dan povabil na kolesarjenje do ene izmed »slavnih« plaž.

Jaz bi ful rada šla, ampak da ni to kakšna prevara. Slišala sem toliko zgodb, kako so turiste takole zašili in jih potem oropali. Jaz si tega enostavno ne morem privoščiti in si izmislim, da imam toliko dela v vrtu, za katerega skrbim, da mi enostavno ne bo zneslo. Res! Čisto velikanski vrt. Garam od jutra do večera! Prisežem!

V tistem trenutku je prišla italijanska turistka, ki bi tudi rada šla na to kolesarjenje, ampak, kot je kazalo, očitno sama, ker sem jaz protestirala. »Ajaaa, a to je organizirano!? Pol pa to že kar na začetku povejte, ha ha.« »Well, I think I can take some time in the afternoon. When do we go?«

Naenkrat sem imela čas kar cel dan.

In potem smo se morali dogovoriti, kje me bodo pobrali, in tako sem morala izdati, kje živim. Upsi! Pa tako dobro mi je šlo to skrivanje!!! Fant, domačin, je seveda poznal to bajto in se je čisto prestrašil, ko sem omenila, da tam sama stanujem!

»A se jaz sploh zavedam, kaj se tukaj dogaja!? Mladi se drogirajo in potem ponoči po praznih hišah kradejo in ne vejo vsi, da je moja hiša trenutno zasedena! Kaj če ponoči kdo pride!? Kdo mi bo potem pomagal!?” Ne mi omenjati tega, prosim! Jaz moram v tej bajti preživeti še dva tedna!!! Fant mi je hotel takoj poslati svojega varnostnika, da bi me čuval, a sem rekla, da pa pretiravati res ni treba. Tudi varnostnik si je vidno oddahnil. Očitno tudi njemu ni bilo lagodno čuvati zapuščenih zanzibarskih hiš.

2 : 2 (za varnost v hiši)

Bajram (konec postnega časa ramazana)

Uspešno smo prekolesarili do plaže Mtende.

Ko smo se vrnili do vasi Kizimkazi, sem se lastniku gostišča (naj bo kar »African husband«; sam se je tako poimenoval, da ne bo pomote) zasmilila, da moram po kolesarjenju še pešačiti do svoje bajte. Za nedoločen čas mi je podaril svoje kolo, saj takrat ni imel gostov. Všečno! Sedaj sem poleg hiše še lastnica kolesa.

Zvečer sem dobila SMS od »African husbanda«, v katerem je pisalo, da me naslednji dan vabi na piknik na plaži, in sicer kot praznovanje ob koncu ramazana.

Na Zanzibarju je ob koncu ramazana veliko praznovanje. Ljudje si nadenejo najelegantnejše obleke, ženske in deklice imajo čisto na novo spletene kitke in na sebi ogromno količino ličil s posebej poudarjenimi obrvmi. Praznujejo več dni, obiskujejo svoje sorodnike in pripravljajo raznorazne specialitete in dobrote.

»Da si ne bo tip kaj preveč mislil. Jaz bi seveda rada šla, da kakšno spregovorim o zanzibarskem življenju in spoznam domačine. Samo da ni to 'proper dejt' ali pa še hujše … Da me na samem ugrabi in 'zaštiha'.« Nič mu nisem odgovorila, temveč sem se s kolesom odpravila v vas, da sem si malo zbistrila misli in se lažje odločila.

In koga sem tam srečala? Prav njega! Sranje! Vprašal me je, če sem dobila SMS.

»Moram še preveriti. A je kaj nujnega?« In s tem sem upala, da bi dobila še kakšno dodatno informacijo, da bi se lahko lažje odločila, ali bom šla.

Ampak zakaj bi mi posodil kolo, če bi me potem hotel »zaštihati«?
To bi sigurno dalo slab glas njegovemu turističnemu gostišču. Si predstavljate mnenje na Bookingu: »'Zaštihal' gostjo?« No, jaz si ne.

Ida, »relax«, etnologinja si, pa toliko predsodkov imaš!! Sram naj te bo! Grem, ker me zanima, kdo je ta domačin in kaj počne v življenju, in zato, ker vem, da sem bom imela super – to tudi manifestiram in vizualiziram.

Vožnja po levi strani ceste

Drugi dan zvečer.

Uredila sem se in čakala, da me je prišel iskat. Pobral me je s svojo kripo (avto je bil res v slabem stanju), in komaj sem se sprostila, ker so mi v glavi stalno odzvanjali pogovori, kako so turiste še pred kratkim zvabili v avto in jih potem oropali. In kje sem se jaz v tistem trenutku nahajala? V »faking« avtu z osebo, ki sem jo videla drugič v življenju in katere kolo sem si sposodila. Ida, ti nisi normalna!

Poskusila sem se prepustiti. Takrat je bilo tako ali tako prepozno in drugega mi ni preostalo. Mračilo se je in utaborila sva se na zapuščeni peščeni plaži. S pomočjo palmovih listov je zakuril ogenj, spekel ribo in jastoga ter pripravil krompir na žerjavici, medtem pa sem jaz pripravila solato s kokosom. »Vajb« je bil na vrhuncu. Ko je bilo vse »finito«, se nama je pridružil še varnostnik, ki je pazil zapuščeno plažo. Vau, kakšno praznovanje ob koncu ramadana! Želodčki so bili srečni in posledično tudi jaz! :)

Bilo je nadvse romantično in resnično kot filmski prizor. Pihal je rahel poletni vetrič, na nebu so bile prve zvezde, čutil si lahko bližino morja, okrog so bile palmice in videla se je moja preljuba luna. Bilo ni ne duha ne sluha o kakem ropanju ali »štihanju«. Domov sva odšla z njegovo kripo, ki ne bi premogla mini klanca na poti nazaj (navzdol je šlo z lahkoto), zato sva morala okoli po malo daljši poti. Jaz pa sem tako dobila priložnost, da sem prvič po zanzibarskih cestah vozila avto, ki je imel volan na desni strani!