Zanzibar skozi oči domačinov – 2. del

Hiško bi sama resnično težko našla, saj je bila skrita v goščavi. Lokacija na Googlovih zemljevidih pa je bila nekoliko netočna, saj hiše tam nimajo hišnih številk. Aja, in še lastnica mi je zabičala, naj drugim domačinom ne omenjam, kje živim, saj hiša nima varnostnika ali ograje … V bistvu nima niti vrat. Brez pomoči nemške družine bi bila čisto izgubljena. Njeni člani so mi pokazali, kako črpati vodo iz vodnjaka z generatorjem, kako uporabljati sončno celico za polnjenje telefona in na sploh sem dobila nekaj praktičnih informacij iz prve roke.

Zame je običajno najtežji prvi dan, ko pridem na novo lokacijo. Vedno imam neka pričakovanja in potem ni nikoli tako, kot sem si predstavljala oz. kakor je bilo opisano na profilu Workaway.

Hrana z beljakovinskim dodatkom mravelj

»Hrana! Nujno rabim hrano!« Imela samo dve jajci, ki mi ju je dal vrtnar, in nekaj chapatijev. Še isti dan sem klicala lastnico, če bi mi lahko z avtom dostavila zalogo hrane za en teden. Resnično nisem vedela, kako dolgo bom preživela v tisti hiši. Drugi problem pa so bile afriške mravlje, ki so požrle vse, kar jim je prišlo pod roke. Na mravlje me je opozorila že nemška družina. Potolažila me je, da me čez nekaj dni mravlje v krožniku ne bodo več motile. Jaz pa sem se samo nakremžila in si mislila, da se na takšen nivo že ne bom spustila. Mravelj pa ne bom jedla, nikoli!

Začela sem izvajati nove tehnike, da bi mravljam preprečila vstop v koruzno moko. Če bi jo pustila na kuhinjskem pultu, bi bila čisto prelahka tarča. Tako se mi je porodila briljantna ideja, vsaj takrat se mi je tako zdelo, da bom moko v plastični vrečki obesila na vrv za perilo sredi tropskega vrtička. Tam je gotovo ne bodo našle. Ja, ja! Optimist!

Enkrat sem pozabila chapati/tortiljo v nahrbtniku. Drugo jutro je v njem kar mrgolelo mravelj, ki so lezle po mojih slušalkah, v vse luknje tipkovnice računalnika, po spodnjem perilu …

Mravelj se enostavno nisem mogla znebiti. Bile so dobesedno povsod, četudi sem še tako skrbela za higieno.

Težko priznam, ampak čez par dni mi je bilo res že čisto vseeno, če je bil moj obrok obogaten z beljakovinskim dodatkom mravelj.

Torej, hrano sem si zaradi požrešnih mravelj kupovala sproti.

»Kaj še rabim? Bencin za generator.« Pisala sem lastnici.

»V hiši si bom lahko polnila telefon. Če mi sončna celica zablokira, si lahko telefon polnim v lokalni trgovini.«

»Toaletni papir. Na Zanzibarju namesto tega uporabljajo vodo, kar je tako ali tako stokrat bolj ekološko. Ampak jaz enostavno ne morem brez toaletnega papirja. Oprosti, narava!«

Moja zanzibarska posest

Za štirinajst dni je bila res moja! Hiša je bila zasnovana iz dveh stolpičev v obliki čebeljega panja, v vsakem pa sta bili dve sobi. Za spanje je bila primerna le ena. Na prostem pod streho so bili kuhinja s plinsko jeklenko, jedilnica in prostor za sproščanje s tremi visečimi mrežami. Eno sem imela za dopoldan, drugo za popoldan, tretjo pa za nenapovedane goste, na primer za Viktorja, ki se je vsako jutro povabil na obisk. Viktor je seveda oranžna mačka. :)

Poleg hiše je bil ogromen vrt z zelenjavo (paradižniki, papriko, čilijem, bučkami), sadjem (bananovci, papajami) in raznimi zelišči … Vrt je imel tudi mini bazenček/ribnik in pa kompost. Med hišo in vrtom sta bila zunanje stranišče in tuš, in če si se tuširal ponoči, si gledal zvezde. Kar romantično.

Prva noč v »bajti«

Ko sem pogledala stanje sob, sem se odločila, da bom spala kar zunaj. Nemec mi je rekel, da je varno in da je tudi sam vedno spal zunaj, ko so še živeli tam. Prvo noč sem tako preživela v viseči mreži. No, bolj prebedela. Ob vsakem šumu sem se zdrznila. Viseča mreža pa tudi ni bila ravno udobna.

Drugo jutro me je prišel pozdravit Švicar, ki je prav tako živel v tej »bajti« (jaz ji pravim kar bajta, ker je bila v resnično slabem stanju). Zdaj prihaja samo še na obisk, da pozdravi svojo pokojno mačko, ki je pokopana na vrtu za hišo.

Takoj sva se ujela in začela debatirati o evropskem in afriškem življenju ter situaciji glede koronavirusa, z mano pa je delil tudi svoj pogled na prebivalce Zanzibarja in vasico Kizimkazi. Tudi Švicar je rekel, da je hiša čisto varna in da se mi nič ne bo zgodilo, četudi sem sama. Vseeno pa naj pazim na svoje stvari in zaklenem, kar je vredno.

0 : 2 (za varnost v hiši)

Se že bolje počutim!

Kakor se mi je sprva zdelo, da bom tam umirala od dolgčasa (vrt se zaliva samo zgodaj zjutraj, drugače je prevroče), sem imela stalno obiske. Popoldne me je obiskoval najbližji sosed, ki je stanoval kakšnih pet minut stran. Je zelo gostoljuben domačin, ki se je ob dejstvu, da ponoči sama spim v viseči mreži, milo rečeno zgrozil.

1 : 2 (za varnost v hiši)

»Da mi niti na kraj pameti ne pride, da hodim ponoči sama zunaj hiše, ker me lahko kdo oropa!!!« Dobro, dobro, ne govori mi tega zdaj, zvečer, kako naj potem sploh spim?! Odločila sem se, da bom drugo noč raje prespala v sobi z zaklenjenimi vrati. »Ziher je ziher.« Počasi sem prešla v svojo rutino, se navadila biti sama in ves dan preležala v viseči mreži (kaj drugega ti v tej vročini tako ali tako ne paše). Imela sem nekaj osnovne hrane, bencina in pitne vode. Prav sedlo mi je, da sem bila odmaknjena od nenehne pozornosti, ki sem jo drugače dobivala na vsakem koraku. Rabila sem dva dni, da sem se spravila med ljudi v vas Kizimkazi.