Zanzibar skozi oči domačinov – 1. del

Workaway omogoča delo na različnih področjih. V zameno za nekajurno delo na dan dobiš brezplačno prenočišče in prehrano. Poleg tega stanuješ pri domačinih in na ta način spoznavaš njihovo kulturo in življenje. Workaway (tudi Couchsurfing) omogoča daljše in počasnejše potovanje, ki je prijazno do denarnice in okolja. Nova doživetja pa so vedno zagotovljena.

»No electricity supply« in deževna doba

Moje finančno stanje mi ni dovoljevalo, da bi ves mesec stanovala v turističnih prenočiščih. Poleg tega mi poležavanje v letoviščih ni niti najmanj v veselje. »Doživeti hočem pristno zanzibarsko življenje.«

»Grem,« sem si rekla. »Boš že preživela, Ida.«

Skrb za vrtiček in hiško ne more biti pretežko opravilo, sem se poskušala pomiriti. Še vedno pa me je vznemirjal opis projekta, kjer je bilo z velikimi tiskanimi črkami napisano NO ELECTRICITY SUPPLY in dejstvo, da hiša že ob rahlem dežju zamaka.

»Ni panike, Ida, razen tega, da sem na Zanzibarju ravno v deževni dobi! Vse bo kul, elektriko bom imela pa še dežja ne bo,« sem si ponavljala v mislih … Itak, večni optimist.

Lastnica me je že pred odhodom opozorila, da trenutno živi v Stone Townu in ne bo z mano. Ni čudno, saj hiša zamaka in nima elektrike! Ostali prostovoljci pa tudi zaenkrat niso prijavljeni.

KAJ?!

Dejansko bom sama v neki hiši sredi »busha«, in to v vasici, ki še supermarketa ne premore? »Ida, se boš res spustila v to?« S študentskim budžetom nisem imela ravno veliko izbire, po drugi strani pa mi je to predstavljalo nek izziv. »Ja, seveda! To zame sploh ni problem. Jaz sem v bistvu ful rada sama. Res! Smo na vezi, če bo karkoli.« Tako sem se poslovila od prejšnjih sodelavcev v Dar es Salaamu.

Spektakularna pot do Zanzibarja

S pomočjo Masaja (Masaji so etnično ljudstvo), ki sem ga po naključju spoznala v nekem barčku, ko me je ujela tropska nevihta, sem uspešno odganjala vse prevare, ko so mi poskušali prodati napačne vozovnice za trajekt do Zanzibarja. Masaju sem se zahvalila z nakupom dveh chapatov (jedema, podobnima tortilji). Pot od Dar es Salaama do Zanzibarja je minila izjemno hitro, saj sem celo pot klepetala z zambijskim odvetnikom, ki si je Zanzibar izbral za dvodnevni oddih. Tako rekoč za odklop od dela. Drugo leto pa baje pride v Slovenijo. Jaz pa enkrat k njemu v Zambijo. V Afriki res hitro navežeš stik.

Prispeli smo v Stone Town (glavno mesto Zanzibarja), kjer sva z odvetnikom poklicala taksi, da me je odpeljal do avtobusne postaje, kjer sem pustolovščino nadaljevala v lokalnem busu »dala dala«, vse do vasice Kizimkazi čisto na jugu otoka. Taksist me je že takoj hotel prenesti okoli in dejal, da »dala dala« vozi debele tri ure in da se mi bolj splača, če najamem njega. Do Kizimkazija me lahko zapelje za samo 60.000 šilingov (pribl. 20 evrov). Odvetniku sem se medtem totalno zasmilila, saj je tri ure ja čisto preveč. Še on bi mi plačal za to pot. Naj omenim, da je bilo grozno vroče in še dala dala je vedno tako natlačena z ljudmi, da se resnično počutiš kot sardela v konzervi. Sorry, taksist, ampak jaz nisem navadna mehkužna turistka! Uspešno sem odklonila vse ponudbe, odločena, da grem na dala dala za 5000 šilingov (pribl. dva evra). Javni prevozi so zame itak top. Vedno je neka dogodivščina in običajno še afriška muska zraven, skratka čisti party.

Kako sem na skrivaj pila vodo

Pripeljal je bus za Kizimkazi, in preden sem ugotovila, da je pravi, so vsi sedeži že bili zasedeni. Jaz pa sem še nosila svoj veliki rukzak, da sem bila še bolj štorasta. Ostal je samo še en prost sedež in nek možakar mi je prijazno namignil, naj sedem. Da tri ure pa že ne mislim stati! Totalno hvaležno sem sprejela ponudbo, ko sem ugotovila, da sem zasedla sedež neki ženski z otrokom, ki je ta čas šla naložit prtljago na streho. Temu tipu pa se je itak zdelo boljše, da sedi zraven »muzungu« (belke). Meni je bilo totalno neprijetno, ko je ta gospa prišla nazaj in so se vsi začeli prepirati med sabo. Jaz sem se delala francoza, ker itak nič nisem razumela. Situacijo je rešil šofer, ki je ženski poleg mene postavil čeber, na katerem je potem lahko sedela.

Vožnja sama po sebi ni bila prav nič spektakularna, saj sem se do takrat že ničkolikokrat peljala z dala dalo. Kot vedno je tudi tokrat bila neznosna vročina, ceste so bile slabe, avtobus je bil prenatrpan, na njem pa nenehni neki tipi, ki so flirtali z mano. Aja, pa še prodajalci prigrizkov na vsakem postajališču so bili vedno razočarani, ker nisem nič kupila. Bil je čas ramadana. V času praznika se muslimani postijo od sončnega vzhoda do zahoda in takrat je prepovedano jesti, piti, kaditi in spolno občevati. Na Zanzibarju je več kot 90 % prebivalstva muslimanov. Podnevi nihče niti vode ne pije, jaz pa naj bi se na busu filala s čokoladkami?! Nisem imela srca! Že tako sem na skrivaj pila vodo! Izstopila sem na čisto zadnji postaji in se sesedla pod drevo. Kakšna pot! Le kakšna pustolovščina me šele čaka?