Zanzibar skozi oči domačinov – 4. del

In potem sem imela monologe sama s sabo. Če hoče kdo v hiši kaj ukrasti, naj si postreže. Hiša tako nima vrednih predmetov. Če kdo ukrade moj stari računalnik, bom preživela, tako ali tako imam namen kupiti novega. Slušalke mi je tako že načela vlaga, kabel so mi požrle žuželke … Vse vredne predmete sem imela v sobi pod ključem, ob mraku in ponoči pa se nikoli nisem sprehajala izven posesti. Če mi je namenjeno, da me sredi noči nekdo »zaštiha«, pa tudi prav.

Ukradena vodna črpalka

Ko sem se nekega večera z »African husbandom« in njegovim kolegom vračala z otoka Prison Island, sta me oba prijazno pospremila do vhodnih vrat. Že zjutraj sem sicer opazila, da je generator pri vodnjaku bil drugače »pospravljen« in da je manjkal delček za vklop vodne črpalke, ampak temu nisem posvečala posebne pozornosti. V zahvalo, da sta me pospremila, sem narezala lubenico in sprva poudarila, da mi ČISTO NIČ ne manjka v bajti in da se ne nameravam nikamor seliti, ampak kvečjemu podaljšati svoje bivanje, nazadnje pa zaključila: ''Mislim, da so mi ukradli vodno črpalko.«

Potem je bilo pa konec debate! Višek!

2 : 3 (za nevarnost hiše)

»African husband« mi je postavil kar ultimat. Ali se še isti dan izselim iz bajte ali pa naslednji dan!

»Jaz bi po pravici raje jutri ali pa čez kakšna dva dni, da v miru spakiram,« sem mu mirno odgovorila.

Ne morem opisati, kako mi je bajta postala všeč! Ampak »African husband« je že našel novo nastanitev zame. Ne čakaj na jutri, kar lahko storiš danes, je bil kar naenkrat njegov slogan. Potem pa mi je še njegov kolega na vest pribil par »strašnih« zgodb iz Zanzibarja, da sem takoj pristala na selitev.

Ura je bila deset zvečer, bila je trda tema in prišel je čas, da se izselim iz svoje ljube zanzibarske bajte. V desetih minutah sem spakirala stvari, »African husband« je pobasal svoje kolo, njegov kolega pa mi je pomagal z 20-litrskim tankom za pitno vodo. Prizor je bil kot iz filma. Kot nek beg z okupiranega ozemlja na svobodo!

Vse smo naložili na kripo »African husbanda« in se odpeljali pet minut stran do nekega apartmaja, kjer naj bi dobila svojo sobo v združenem stanovanjskem kompleksu. Glede na to, da ni bila turistična sezona, je bilo veliko turističnih kompleksov praznih. »African husband«, lastnik gostišča in pravi poslovnež, pa je seveda poznal vse ljudi v vasi in mi je takoj našel optimalno zamenjavo. Apartma je imel ograjo in pa varnostnika, Masaja.

A ni šlo vse gladko.

Was ist das!?

Zapeljali smo se na posest do mojega novega apartmajčka, ko nas je pred vhodom ustavil razjarjen nemški turist: »Was ist das?«

Prizor je bil res srhljiv.

Si predstavljaš, da se pred tvoj turistični apartma ob desetih zvečer pripelje razpadajoč avto z dvema temnopoltima osebama in eno belko, ki po možnosti izgleda mladoletna!? Z ogromno prtljage in kolesom v napol odprtem prtljažniku? No, mene bi kap!

Izkazalo se je, da so mojo bodočo sobo ravno tisti dan oddali nemškim turistom, Masaj pa ni obvestil »African husbanda«.

Seveda imajo oni prednost, če bodo pošteno plačali za bivanje. Jaz bi tam tako ali tako stanovala za »džabe«.

Nastala je čista zmeda. S svojim prihodom smo povzročili kar nekaj vroče krvi. Nemci so se jezili na »African husbanda«, ta na Masaja, ki ga ni obvestil o spremembi, jaz pa sem bila deležna samo ostrih pogledov. Fak, kakšna štala! In fora je bila, da jaz sploh nisem hotela iz svoje ljube bajte! Preklela sem vse okrog sebe. Kot vedno je »African husband« rešil situacijo. Minuto stran je bilo še eno gostišče, ki prav tako ni bilo v celoti zasedeno. Skrbnik pa je bil dober prijatelj »African husbanda« in takoj je bil za akcijo. Samo omeniti je bilo treba, da sem sama živela v »bajti« (vsi domačini so jo poznali), in vsem sem se totalno zasmilila! V petih minutah je moja prtljaga že bila pred novim apartmajem. Kakšen luksuz v primerjavi s prejšnjo bajto. Zakonska postelja, vtičnica za elektriko in nikjer mravelj!

Zadnji teden sem tako preživela na drugi lokaciji, kakšnih pet minut stran od prejšnje »bajte«. Bila je čudovita izkušnja in domačini so bili krasni. Ob dopoldnevih sem kolesarila, ob popoldnevih pa kuhala z domačinko in se učila svahili z njenim sinom, vse dokler nisem močno zbolela.

Covid ali malarija?

Sredi noči sem se zbudila s hudo vročino. Tresla sem se, tako da so mi šklepetali zobje. Super, nikoli nisem bolna in potem vedno, ko grem nekam v Afriko, takole zbolim. Enako je bilo v Mozambiku. ZAKAJ?!

Zjutraj sem bila čisto prepotena, imela močan glavobol ter bila brez kakršne koli energije in apetita. Kaj zdaj? Naj pokličem mamo? Iz Slovenije mi bo težko pomagala in še dodatne skrbi ji bom povzročila. »Ne bodi otrok, Ida!« Z zdravniki se ne bi ukvarjala pa še zavarovanje za tujino mi je teden pred odhodom domov poteklo (ne posnemajte me). Ne sme bit covid, čez tri dni imam PCR-testiranje! »Potem je malarija.«

Poguglala sem. Zanzibar ima zelo majhen odstotek malarije, vendar sem bila pred tem v Tanzaniji, v Dar es Salaamu, kjer je mrgolelo komarjev. Bolezen pa se lahko razvije tudi več tednov po prvem piku. Odpovedala sem vse načrte za tisti dan in se odločila zgolj in samo za počitek. Zaradi pomanjkanja apetita sem preskočila zajtrk, soseda pa mi je za kosilo dostavila ugali z ribo.

Nemška družina, ki me je pospremila do prejšnje »bajte«, mi je svetovala, naj grem na brezplačen test za malarijo v vas. »Če je brezplačno, potem sem pa takoj za!« S kolesom sem se odpeljala do centra vasi Kizimkazi. Medicinske sestre niso zanimali moji simptomi, samo zbodla me je v nerazkuženi prst, vzela malo krvi in rekla, naj počakam deset minut. Ko je postalo nerodno tiho, me je vprašala, kje živim. Glede na to, da sen na tako rekoč »na črno« stanovala v apartmaju, sem ji povedala kar ime prejšnje hiše (Peponi). Na ves glas se je začela krohotati. Ko je nekoliko prišla do sape, me je vprašala, če vem, kaj to pomeni. K sreči sem do takrat že tako napredovala v svahiliju, da sem suvereno odgovorila: »Ja, vem, RAJ, ampak tista hiša se res tako imenuje!« V raju pa tudi živim. ;)

»Gospa, nimate malarije.«

Tudi PCR-test je bil čez tri dni, tako kot menda vsi testi na Zanzibarju, negativen.

Zanzibar skozi oči domačinov

Na Zanzibarju sem najbolj uživala v čisto preprostih stvareh, na primer ko sem se lahko priključila domačinom pri njihovih opravkih. Ker sem bila na Zanzibarju izven sezone, so domačini ta čas izkoristili za investiranje v bližajočo se sezono. Z njimi sem šla kupovat ploščice za obnovitev letovišč, po nove rešilne jopiče za potapljanje z delfini in k mehaniku na popravilo avtomobila. Nikoli ne bom pozabila, kako me je takrat tiščalo lulat. Čas v Afriki dojemajo povsem drugače kot pri nas in takrat sem jim še verjela, da bodo »hitro« popravili avto. Jaz pa bom »potrpela« do doma, kjer bom lahko šla na stranišče. Pa je ta »hitro« potem trajal kakšni dve uri. :)

Slovo od vseh domačinov in prijateljev, ki sem jih spoznala na Zanzibarju, je bilo resnično težko. Še posebej pa vrnitev domov po trimesečnem bivanju v Tanzaniji, ko sem se morala ponovno navaditi na hiter tempo življenja. Moram pa priznati, da me je to moje prvo daljše bivanje v Afriki povsem spremenilo. Še danes se spomnim, kako sem jokala v avtu, ko sem prišla nazaj v Slovenijo. Vse se mi je zdelo tako sivo, pusto. Ljudje tako zaprti, zamišljeni, nobenega veselja ni. Takoj sem začela pogrešati odprtost ljudi in to, da pozdraviš ljudi na ulici, da te sosed brez razloga povabi na skodelico črnega čaja, pa pisane obleke, sproščenost ljudi, spontani afriški ples in afriško glasbo. Obožujem afriške pop pesmi. V Sloveniji sem še teden dni hodila v afriškem krilu, ker se nisem mogla navaditi, da moram spet nositi hlače. V Tanzaniji, kjer sem se nahajala, so ženske obvezno nosile krilo. Hlače so bile zahodnjaški vpliv, in ker sem se želela čim bolj vključiti v kulturo in jo spoštovati, nisem nikoli nosila hlač, sploh pa ne kratkih, kakor tudi ne preveč razgaljenih majic (zaradi večinoma muslimanskega prebivalstva, sploh na Zanzibarju).

Pripravljena na solo potovanja

Tanzanija mi je razprla krila. Potovanje je bilo zame velika prelomnica, saj sem prvič sama potovala izven Evrope. Več ko potujem sama, manj imam strahov in bolj zaupam sebi, da zmorem. Ko sem »preživela« Tanzanijo, sem dobila občutek, da sem sedaj pripravljena, da lahko grem sama kamorkoli.

Potovanja so zame definitivno življenjska šola, kakor je že omenila svetovna popotnica Alma Karlin, ki je moj velik navdih. Na vsakem potovanju se ogromno naučim o sebi in drugih kulturah, sploh če potujem sama. Neprestano sem primorana zapustiti svojo cono udobja in se soočiti z raznoraznimi strahovi. Še pred dvema letoma ne bi nikoli sama sedla na letalo! Še eno leto nazaj ne bi nikoli uporabljala aplikacije Couchsurfing. Rada si postavljam izzive in jih potem poskušam doseči. Skozi potovanja je to še toliko zabavneje!

Z delom v tujini sem se ogromno naučila. Takšne pustolovščine človeku prav razširijo obzorja. Ljudje imajo različne poglede in različno razmišljanje. In mogoče ni vse vedno tako prav, kot smo vajeni iz svoje kulture. S potovanji sprejemamo drugačnost, manj sodimo in smo bolj hvaležni za vse dobrine.