Hašemitska kraljevina Jordanija je bližnjevzhodna dežela, ki se z 11 milijoni prebivalcev razteza na 90.000 kvadratnih kilometrih ter meji na Sirijo, Izrael, Irak in Savdsko Arabijo, od Egipta pa jo loči zgolj ura plovbe s trajektom čez Rdeče morje, zaradi katerega je Jordanija, pa čeprav ima le 26 kilometrov obale, pomorska država.
Poleg 26 kilometrov »žive« morske obale pa ima Jordanija še dvakrat toliko obale Mrtvega morja, katerega gladina se trenutno nahaja na 430 metrih pod gladino morja. Mrtvo morje namreč vidno izginja, gladina Mrtvega morja pa se je zgolj v zadnjih 40 letih spustila za kar 30 metrov.
Če ostanemo pri geografiji, je treba omeniti tudi najvišjo točko, in sicer 1854 metrov visok Jabal Umm ad Dami, ki se nahaja v zgodovinski dolini, poznani pod imenom Wadi Rum, ki je tudi na Unescovem seznamu svetovne dediščine. A bolj kot geografija je zgodovina Jordanije tista, zaradi katere se odločimo za obisk te jugozahodnoazijske oziroma bližnjevzhodne države.
Zgodovina Jordanije sega tisočletja v preteklost, zato je prava poslastica za ljubitelje zgodovine, saj se na ozemlju današnje Jordanije nahajajo najstarejše naselbine in mesta na svetu; najstarejše mesto na svetu, Jeriha, ki je nastalo kar 9000 let pred našim štetjem, se namreč nahaja le kak kilometer od enega od obeh mejnih prehodov med Izraelom in Jordanijo.
Zgodovina se nadaljuje v neolitiku z naselbino Ain Ghazal, nedaleč od amanskega letališča, med letoma 7000 in 5000 pred našim štetjem ter nadaljuje z Akadskim cesarstvom, ki se je na vrhuncu okrog leta 2250 pred našim štetjem razprostiralo na ozemlju, ki je bilo kar desetkrat večje od današnje Jordanije.
Kakšno tisočletje pozneje je Jordanija doživela razcvet pod egipčanskim faraonom Tutmozisom III., še dve stoletji pozneje pa je pečat pustilo tudi mavrsko ljudstvo, katerih narodnost ostaja uganka, po egipčanskih zapisih pa so jih sestavljala plemena Šerdeni, Šekeleši, Lukanci, Tereši in Ekveši. Temu sta sledili Novoasirsko in perzijsko Ahemenidsko cesarstvo.
Sledili so Aleksander Veliki in seveda Rimljani, katerih arhitekturni presežki, zgrajeni med letoma 106 in 634, predstavljajo večino vseh zgodovinskih znamenitosti. Med letoma 634 in 638 so Jordanijo prevzeli muslimanski Arabci, ki danes predstavljajo kar 95 % vsega prebivalstva.
Ob bežnem sprehodu skozi zgodovino pa ne smemo izpustiti niti vloge Nabatejcev, katerih mojstrovina Petra spada med sedem svetovnih čudes, niti kraja, kjer je bil krščen Jezus Kristus, a o obojem bo tekla beseda v nadaljevanju.
Upam, da sem vas z zgodovino spodbudil k razmišljanju o potovanju v Jordanijo, zato ne bo odveč par praktičnih nasvetov. Med mojim obiskom je Jordanija za vstop v državo uvedla dodaten pogoj, in sicer dva opravljena PCR-testa, od katerih je treba enega opraviti v domovini in drugega ob prihodu na letališče, plačilo jordanskega PCR-testa pa je bil pogoj za dostop do vstopnega obrazca, ki se nahaja na spletni strani www.visitjordan.gov.jo/form/. Trenutno lahko obrazec izpolnite brez plačila PCR-testa, ki ni več obvezen, kaj pa bo obvezno ob vašem obisku, boste lahko prebrali na isti povezavi. Naslednja stvar je jordanski vizum, ki pa je vključen v vstopnico Jordan Pass v primeru, da boste v Jordaniji preživeli vsaj štiri dni. Jordan Pass je skoraj nepogrešljivo orodje za raziskovanje Jordanije, s katerim tudi ogromno prihranite, saj boste zanj odšteli 70 jordanskih dinarjev (približno 90 evrov) in že vključuje vizum (ki sicer stane 40 jordanskih dinarjev), vstopnino v Petro (ki sicer stane 50 jordanskih dinarjev) ter še vstopnine za veliko drugih muzejev oziroma zgodovinskih in naravnih znamenitosti, od katerih so kar štiri na Unescovem seznamu svetovne dediščine.
Jordanija je zelo dostopna tudi zaradi velikega števila nizkocenovnih letalskih prevoznikov, pri katerih cene povratnih vozovnic pogosto ne presegajo 100 evrov.
Jordanija ima dobro urejeno cestno infrastrukturo, javni prevoz pa je sorazmerno poceni, saj za povezavo med Amanom in 330 kilometrov oddaljeno Akabo ob Rdečem morju odštejemo približno 15 evrov. Ob tem pa je treba opozoriti, da se na vozni red ne moremo vselej zanašati. A če želite doživeti več v krajšem času, zlasti če vas je več, je najem avta optimalna rešitev, saj se cene najema začnejo že pri 15 evrih na dan. Tudi nastanitev si lahko privoščimo po zmernih cenah, sploh v Amanu, Petri in ob južni plaži Akabe, kjer so na voljo youth hostli. V Akabi v sklopu mladinskega centra in hostla ob Rdečem morju (10 kilometrov od Akabe) je nastanitev na primer na voljo že za manj kot 10 evrov, za 30 evrov pa je na voljo celoten triposteljni bungalov z veliko spalnico, dnevno sobo, kuhinjo in kopalnico. Po zmerni ceni lahko tudi skupaj z Beduini šotorite v puščavi oziroma dolini Wadi Rum. Seveda pa so na voljo tudi druge oblike nastanitev, od zasebnih sob do luksuznih hotelov.
Prav Aman, Petra in Akaba so namreč tiste tri točke, iz katerih lahko tudi brez najetega vozila raziskujemo najbolj odmevne znamenitosti Jordanije.
V vsakem primeru pa svetujem rezervacijo vsaj za prvo nočitev že pred prihodom, saj vas bodo za naslov prve nastanitve zelo verjetno vprašali že na meji in tudi v obrazec ga je treba vnesti.
To je še najboljši opis jordanske kulinarike, saj boste v Jordaniji skoraj vsi prišli na svoj račun, s kulinaričnimi presežki pa vas preseneti skoraj vsaka večja pekarna. Jordanija slovi tako po arabski hrani kot tudi po morskih specialitetah; na svoj račun pa boste prišli tudi vegetarijanci in vegani, saj je veliko tradicionalnih jedi brez mesa oziroma sestavin živalskega izvora. Poleg »resne hrane« pa Jordanija slovi tudi po številnih prodajalnah z oreščki in slaščičarnah, ki so prava paša za oči. In če ste bili prepričani, da je baklava ena sama, bo že prva slaščičarna omajala to prepričanje, saj jih bo na izbiro kar nekaj, poleg baklav pa še široka paleta drugih sladic.
Za vse kulinarične in druge dogodivščine boste seveda potrebovali tudi denar, zato za konec še nekaj nasvetov glede tega. V Jordaniji sicer sprejemajo kreditne in debetne kartice, a vsaj v manjših trgovinah in restavracijah imajo raje gotovino; ponekod pa plačilo s kartico sploh ni mogoče. Zaradi stabilne lastne valute, jordanskega dinarja (kratica JOD), za katerega je bilo med mojim obiskom treba odšteti 1,25 evra, tudi plačevanje v evrih ali dolarjih ni najbolj v navadi. Prav zato je smiselno denar zamenjati, med mojim obiskom pa so imeli daleč najboljši tečaj v poslovalnicah (ne pa tudi franšizah) Western Union. Za razliko od nekaterih drugih držav v Jordaniji dvig na bankomatu ne predstavlja najboljše možnosti, saj imajo vsi bankomati sorazmerno visoke fiksne provizije, ki predstavljajo, sploh pri majhnih zneskih, precej visok odstotek, h kateremu je treba prišteti še provizijo naše banke.
Z nasveti o denarju pa tudi zaključujem prvi del potopisa in vas vabim, da v nadaljevanju spoznate Jordanijo skozi osebno izkušnjo. Do naslednje številke vas tudi vabim, da kar iz domačega naslanjača obiščete 14 zgodovinskih, kulturnih in naravnih znamenitosti oziroma muzejev na odlično pripravljenem portalu.