Najin članek in popotovanje zaključujeva v Walesu in se počasi skozi širše znana mesta in bolj skrite bisere vračava nazaj proti Londonu, celinski Evropi in Sloveniji.
Jutro v prestolnici je bilo prežeto z evforijo po odkrivanju novega glavnega mesta. Začela sva z obiskom 2000 let starega gradu. Prvi prizor, ki nama je ostal v trajnem spominu, ni bilo plapolanje valižanske zastave z rdečim zmajem na vrhu notranjega grajskega kompleksa, ampak zunanje obzidje.
To ni običajen zid, ki onemogoča vhod v notranjost, to je prav poseben Živalski zid (Animal Wall), ki je prvotno vključeval skulpture osmih živali, nato pa so po l. 1928 izklesali še sedem novih. Starejše skulpture je mogoče ločiti od novih po njihovih realističnih steklenih očeh, ki živali za trenutek »oživijo«.
Nato sva se skozi Bute park sprehodila do ene izmed dveh stolnic mesta, to je stolnica v Llandaffu. Obisk priporočava kljub temu, da se nahaja izven mestnega središča, saj je zanimiva njena impozantna notranjost, poleg številnih pomembnih grobnic, ki so skrite v njej.
Čas za kosilo sva ponovno izkoristila na pokriti tržnici (Cardiff Market). Tam sva si privoščila nove lokalne dobrote iz seznama. Začela sva s sladico »Trifle«, sladko žemljico »Chelsea bun« in valižansko tortico »Welsh cake« (ki je nekakšna mešanica med palačinko in biskvitom), nadaljevala pa s »toasted Tea cake« ter znamenito jedjo »Faggots and Peas« (mesne kroglice iz drobovine v bogati omaki s čebulo in grahovim pirejem).
Po okrepčilu na vrhu galerije s pogledom na tržnico sva se za popoldanski sprehod odpravila proti cardifskemu zalivu (t.i. »Tiger Bay«). Na istem območju se nahaja zabaviščni park, restavracije, umetniški center, muzej Pierhead ter nenazadnje tudi zgradba »The Senedd«, v kateri domuje valižanski parlament in ki je delo še enega slovitega arhitekta in Pritzkerjevega nagrajenca Richarda Georgea Rogersa. Izjemen in trajnostni dizajn naju je spominjal na rahlo valovito gladino vode oziroma na morskega skata.
Nekdanje pristanišče, ki je bilo nekaj časa znano tudi kot najbolj obremenjeno in največje pristanišče za izvoz premoga na svetu, je danes kraj za aktivno preživljanje prostega časa s turistično infrastrukturo in ogromno vodno površino, ki so jo zajezili z vodnimi zapornicami.
Iz mesta, ki se je razvilo s »težko« industrijo, sva potovala v mesto, ki se je razcvetelo z rimskimi termami na kraju, kjer se nahaja edini naravni termalni vrelci v Združenem kraljestvu. Že ime samo pove dovolj, to je mesto Bath.
V 1. stoletju so temelje postavili Rimljani, ki so naravne termalne vrelce reke Avon začeli uporabljati za terme. Od l. 1987 je mesto varovano s statusom Unescove svetovne dediščine, tam pa lahko obiščete termam posvečen muzej in nove terme, opatijo, tržnico, kraljevi polmesec sestavljen iz več stanovanj, in Pulteneyev most (angleška verzija mosta Ponte Vecchio iz Firenc in Rialta iz Benetk).
Lokacija, kjer sva si privoščila novo specialiteto za pod zob, vam je verjetno že znana. Seveda je bilo na tržnici ponovno čudovito. Tokrat sva se znašla v najbolj skritem delu tržnice, kjer so nama družbo delali starejši domačini. Pričakovanja so nama zaradi tega narasla, saj sva odkrila kraj, kjer ni bilo turistov, le starejši lokalni prebivalci, ki imajo verjetno bolj »prefinjen« okus, če sklepamo na podlagi njihovih elegantnih oblek. Privoščila sva si znan angleški zajtrk: pečen fižol v paradižnikovi omaki na toastu (»Baked Beans on Toast«) in sladko jabolčno pito s toplo vaniljevo kremo (»Apple Pie with Custard«). Okus je presegel najina pričakovanja glede na preprostost jedi in zelo ugodno ceno ter občutkom, da sva obedovala kot prava »lokalca«.
Wanderlust nama ni dal miru, le še povečeval je najino navdušenje nad potovanjem in spoznavanjem krajev. Zato sva se tudi ustavila v še eni »intelektualni« prestolnici, znameniti Oxford oziroma mesto z najstarejšo univerzo na angleško govorečem območju sveta.
Univerzo sestavlja kar 39 fakultet, njene stavbe pa so razkropljene po vsem mestu. Ponaša se z velikim krogom znanih bivših študentov, med katerimi je kar 30 bivših predsednikov vlade. Mesto vsako leto privabi veliko število turistov prav zaradi znane univerze, največ pa sva jih srečala ravno iz območja Daljnega Vzhoda. Lahko rečeva, da sva bila priča masovnemu turizmu, ki ga kljub vrhuncu sezone nisva doživela nikjer drugje kot v Londonu.
Kljub napovedi se je »angleški« dež spremenil v pravo vročinsko muko, ki sva jo prebila med kamnitimi ulicami in glavnimi atrakcijami, kot so: grad, mestna hiša, stolp Carfax, Bodleianova knjižnica, stavba Radcliffe Camera, številne fakultete in seveda legendarna ulica »High Street«, ki krasi večino razglednic z motivom mesta ter ima skoraj enako podobo kot pred nekaj stoletji. Prav tako jo je v olju na platnu upodobil eden največjih začetnikov impresionizma v Angliji J. M. W. Turner med l. 1809 in 1810, na kateri je mogoče videti lokalne prebivalce, ki dopolnjujejo mestni vrvež, skupaj z akademiki in njihovimi znamenitimi kapami.
Po kratki vožnji sva se iz Oxforda vrnila v glavno mesto. Odločila sva se, da zadnje dni prebijeva v tipični vili jurijanske arhitekture, ki se je nahajala izven središča in je spominjala na kakšen angleški film. Prebite noči v mirnem predelu sva si popestrila še z zadnjimi ogledi in izleti.
Odpravila sva se do majhnega mesteca St. Albans, ki ga priporočava vsakemu popotniku, ki bi se naveličan Londona rad odpravil stran od turistov do zanimivega kraja, oddaljenega le dobre pol ure vožnje z vlakom.
Na sobotni odprti tržnici sva si privoščila uvoženo specialiteto, portugalski tart (»Portuguese Custard Tart«) – majhno tortico iz listnatega testa, napolnjeno s kremo, ki je bila izjemno okusna. Okušala sva klasičen primerek in takega z dodatkom malin.
S svojo mogočnostjo in fotogeničnostjo naju je prepričala ogromna katedrala – »Cathedral and Abbey Church of St Alban«. Lep primerek normanske arhitekture (z gotskimi dodatki), njena cerkvena ladja je tudi največja med vsemi katedralami v Angliji, z dolžino 85 metrov. Ime je dobila po prvem uradnem britanskem krščanskem mučeniku sv. Albanu.
Anglikanska cerkev ima tudi prizidek – center za obiskovalce, ki ga sestavlja trgovina, obrat s hrano, kjer si obiskovalci lahko privoščijo kosilo ali kavo. Ob obisku nama je najprej vzel pogled prečudovit vitraž v obliki klasične gotske rozete. Katedrala je urejena tudi kot muzej, saj je na vsakem vogalu kakšna informacijska tabla, artefakt ipd.
Za popoldanski čas je sledil še obisk predela Greenwich. Pogledala sva si impozantno stavbo Old Royal Navy College, ki se prav tako uvršča na seznam Unesco. Nato sva se odpravila proti vrhu hriba za njim, kjer so naju pričakale gruče turistov, ki so tudi »romali«, da bi videli znameniti poldnevnik. Ko sva prišla do vrha, sva ugotovila, da je treba plačati, če ga želiš videti od bližje. Zraven se nahaja tudi kraljevi observatorij, iz katerega se v večernih urah z laserjem projicira potek poldnevnika.
Za vse, ki ne želijo plačati vstopnine za ogled črte, ki Zemljo deli na vzhodno in zahodno poloblo, obstaja alternativa. Malo pod samim vrhom hriba se od glavne odcepi ozka pot, čez katero prav tako poteka poldnevnik, vendar je označen z bolj tanko črto, ki je midva sprva sploh nisva opazila.
Gneči in kaosu sva pobegnila nazaj na sever mesta, kjer sva imela namen obiskati sosesko Camden Town, še bolj natrpano, kot v kakšnem stojišču na koncertu s »polnim« dogajanjem.
V eni izmed angleških pivnic, ki sva jo našla naključno, sva si privoščila zasluženo pozno kosilo in ponovno razvajala svoje brbončice s še eno tradicionalno jedjo – »Bangers & Mash«. To so pečenice s pire krompirjem in omako s čebulo ter veliko zelenjave. Ambient in hrana sta bila skladna in odlična za pravo »angleško« izkušnjo.
Zadnji dan pred odhodom iz prestolnice sva želela biti sproščena z ne preveč natrpanim urnikom. Tako sva si zjutraj ogledala galerijo Tate Modern, kamor je vstop brezplačen. Popoldan je sledil še ogled londonskih Benetk (»Little Venice«), kjer se po kanalu turisti vozijo z ladjicami, domačini pa ribarijo, ter Rembrandtovega parka.
To pa še ni bilo konec za ta dan. Na poti proti nastanitvi sva se ustavila na ulici Abbey Road, kjer so na prehodu za pešce Beatlesi posneli naslovnico za istoimenski album, njihov 11. po vrsti. Znameniti prehod za pešce so okupirali turisti in s poziranjem na njem ustavljali ter ovirali promet.
Načrt o sproščenem dnevu je bil uresničen, saj sva spontano obiskala veliko zanimivih delov mesta, vendar sva prehodila večjo razdaljo kot pa prejšnje dni, ko sva imela bolj natrpan urnik.
Utrujena sva se v večernih urah odpravila na že znano železniško postajo St. Pancras. Na srečo je en del postaje čez celotno noč ostal odprt, tako da sva na toplem pričakala zgodnjo uro vkrcanja na Eurostar vlak proti domu.
V zgodnjih jutranjih urah sva otoško prestolnico zapustila brez spanca. Sledila je vožnja do Bruslja in od tam do Frankfurta na Majni. V finančnem središču sva imela zelo kratek prestopni čas, a naju to ni ustavilo, da v teku med množico ljudi in številnimi peroni nisva zamudila vlaka do Nürnberga. Še bolj na tesno je bilo ravno tam, kjer sva imela okoli pet minut za prestop (še sreča, da ni bilo zamude).
Ampak bila sva še vedno daleč od doma. Najdaljši vlak je bil slednji, od Nürnberga do Dunaja, kamor sva prispela pozno zvečer. Sledil je le še vlak do Gradca in nato prevoz do doma.
V enem dnevu sva se s petimi vlaki in enim cestnim prevozom od angleške prestolnice končno le prebila do »totega najinega Maribora«. Sedela sva na štirih hitrih vlakih in enem regionalnem, na njih prebila 16 ur in 18 minut. Večino časa sva se vozila z več kot 200 km/h, na trenutke tudi 300 km/h.
Popotovanje zaključujeva ne samo z izjemnim naborom najrazličnejših spominov, ampak tudi z obilo znanja. Prav tako se počutiva nekoliko bolje zaradi trajnostnega načina potovanja, ki nama je verjetno »odklenil« dostop do še več krajev v tako kratkem času, kot pa cestni prevoz. Vsem mladim svetujeva, da izkoristijo Interrail vozovnico, saj je Evropa v večjem delu res dobro urejena z železniškim omrežjem, poleg tega je cenovno zelo ugodno (po izračunu cen posameznih vozovnic, sva ugotovila, da sva z Interrrail vozovnico privarčevala vsak po več kot trikratno vrednost Interrail vozovnice).
Ne oklevajte in izkoristite priložnost. Upam, da sva vas s tem večdelnim člankom motivirala vsaj korak bližje k »Interrail popotništvu«.
Popotovanje sva predstavila tudi v oddaji Popotniški snep. Obe epizodi sta dostopni na YouTube kanalu Popotniškega združenja:
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | RPC
