V tretjem delu nadaljujeva najino popotovanje po čudoviti Škotski do nogometnih prestolnic in majhnih mestec, ki so naju presunila s svojo bogato zgodovino in živahnim lokalnim utripom.
Prvi dan v Glasgowu sva si privoščila izlet v Škotsko višavje preko lokalne turistične agencije in z njihovim voznikom – vodnikom v kiltu, dokolenkah in baretki ter majhno skupino ostalih popotnikov. Šele ko sva se navadila na močno škotsko narečje, sva uživala v pripovedih o škotskih klanih in legendah ter tradicionalnih škotskih pesmih, ki jih je vodnik predvajal po radiu. V sivkastem vremenu smo zjutraj prispeli do največjega škotskega jezera, Loch Lomond.
Ustavili smo se na številnih razglednih točkah ob gradovih in občudovali naravo višavja in dolin ter mir, ki tam vlada.
Prva večja postojanka je bilo mestece Inveraray, kjer stoji graščina kot iz pravljice. Sledilo je uživanje na klopci ob vodi s potopitvijo med škotske mite in legende, zbrane v knjigi, ki sva jo kupila v eni izmed trgovinic mesteca. Nato je sledila pot do pristaniškega mesta Oban.
Kraj je zrasel okoli destilarne viskija v 18. stoletju. Nad mestom stoji McCaigov stolp, od koder je lep razgled na mesto in okoliške otoke. Oban je poln prodajaln jedi Fish & Chips, ki sodijo med najboljše v Veliki Britaniji. Obiskala sva obrat hitre hrane, imenovan Nories, ki ga priporoča kdo drug kot chef Gordon Ramsay. Poleg tega sva si kupila tudi gazirano pijačo Irn-Bru, ki je po vodnikovih besedah priljubljena kot druga škotska narodna pijača, takoj za viskijem.
Naš minibus je nadaljeval pot do najsevernejše točke tega izleta (in najinega celotnega popotovanja) do doline Glencoe, od koder sva uživala v spokojnosti neverjetne hribovite pokrajine, občasno prekrite s tajgo in grmički. Ni se potrebno dvakrat vprašati, zakaj je ravno ta pokrajina spodbudila nastanek številnih zgodb in mitov o magiji in nadnaravnih bitjih ter služila kot zakulisje v številnih filmih in knjigah.
Vendar dolina nosi tudi temačnejšo zgodovino. Bila je namreč priča zloglasnemu pokolu, ki se je zgodil l. 1692 in je terjal 38 življenj, ki so jih angleški vojaki vzeli članom klana MacDonald.
Zadnja postojanka je bila stara pivnica in prenočišče The Drover's Inn, ki na tem mestu goste sprejema že več kot 300 let. Ne samo da pooseblja skrivnostnost škotskega višavja zaradi svoje ohranjene arhitekture, v njem naj bi obiskovalce občasno pozdravili tudi duhovi.
Drugi dan v Glasgowu sva se odpravila po poti muralov v mestnem jedru. Med odkrivanjem lepot zidnih poslikav sva naletala na več skupin, ki so jih lokalni vodniki vodili od enega do drugega murala.
Pred Galerijo moderne umetnosti sva uzrla kip Vojvode Wellingtona s prometnim stožcem na glavi, s katerim so ga nepridipravi okronali, na glavo pa so mu prav tako poveznili masko Deadpoola. Pot naju je popeljala tudi do mestne katedrale, kjer sva se spustila tudi v njeno (temno) podzemlje.
Nato pa je sledila nova lokalna kulinarična posebnost. Privoščila sva si tradicionalno škotsko jed Cullen skink. To jed bi lahko označili kot enolončnico s koruzo, krompirjem, porom in dimljeno ribo, postrežen s svežim kruhom in maslom.
Popoldan sva izkoristila za daljši sprehod ob nabrežju reke Clyde vse do muzeja Riverside, katerega stavba velja za arhitekturni dosežek preminule iraško-britanske arhitektke Zahe Hadid in njenega arhitekturnega biroja. Vstop je brezplačen, v njem pa se nahajajo modeli starih tramvajev, lokomotiv, avtomobilov, kočij ipd. Pred pročeljem muzeja je zasidrana zgodovinska ladja z jambori Glenlee, katere ogled je brezplačen. Na vrnitvi po poti ob nekoč pomembni reki, kjer so izdelovali najpomembnejše ladje in kjer je cvetela pomorska trgovina, sva opazovala še zadnje ostanke industrijske dediščine. Primer te je ogromni žerjav – Finnieston crane, ki je nekoč prelagal tovor iz železnice na ladje in je eden od štirih, ki še stojijo v največjem mestu Škotske.
Zvečer sva ob reki opazovala sončni zahod in odštevala ure do odhoda vlaka, ki je bil načrtovan v zgodnjih jutranjih urah, zato to noč nisva nikjer prespala. Nameravala sva posedeti ob reki in zadnjih nekaj ur prebiti na železniški postaji. Zaradi zaprtja postaje sva ostala na nabrežju reke in ravno takrat je pritisnil mraz. Po preživeti noči sva se za nagrado namestila v 1. razred hitrega vlaka do Manchesterja in zaspala.
Proti koncu vožnje sva se prebudila ravno pravi čas, da sva uzrla sončni vzhod, ko smo se peljali skozi nacionalni park Lake District in njegove svetlikajoče se zelene livade, ki so jih občasno sekali kamniti železniški viadukti. Trenutek naju je ponesel iz realnosti v neko drugo dimenzijo občutja, dokler naju ni iz edna »potegnil« sprevodnik z dišečo kavo.
Po nekajurni vožnji sva nato prispela med hitro rastoče stolpnice v mestu Manchester, kjer sva med jutranjim vrvežem poslovnežev na klopi pojedla zajtrk iz nahrbtnika. Mesto kot moderni gospodarski center ne ponuja veliko zgodovinskih atrakcij, ima pa zato kar nekaj muzejev, vrednih ogleda – Nacionalni nogometni muzej, Muzej človeške zgodovine itn.
Naslednja postojanka je bilo mesto Leeds, do katerega sva se vozila dobro uro. Kaj pa je zanimivega v tem kraju? Zlate sove, ki so simbol mesta že od njegove ustanovitve. Prvi mestni svetnik je namreč med oblikovanjem mestnega grba v podobo vključil tri sove, zakaj še zmeraj ni znano. Po mestu je speljana tudi t.i Owl Trail, ki obiskovalce vodi med različnimi skulpturami in podobami sov.
Končna destinacija napornih dveh dni je bilo obmorsko mesto Liverpool, domovina Beatlesov in nogometa. Kljub utrujenosti, sva se podala odkriti njegov utrip še isti dan. Sprva naju je pritegnilo morje, kjer je množica turistov čakala na priložnost za fotografiranje s kipom znamenitih Beatlesov. Nato sva zavila do ulice, kjer se nahaja klub The Cavern, v katerem so pogosto igrali.
Ogledala sva si tudi največjo katedralo v Veliki Britaniji in eno največjih na svetu, Liverpool cathedral, ob pogledu na katero zastene dih. Zasnovana je bila po načrtih takrat šele 22-letnega arhitekta vajenca – Sir Giles Gilbert Scott, ki je danes poznan po slednjih delih: elektrarna Battersea v Londonu, Univerzitetna knjižnica Cambridge idr. Prav tako je zasnoval znamenito rdečo telefonsko govorilnico. V bližini se nahaja tudi moderna metropolitanska katedrala (Liverpool metropolitan cathedral).
Zgrešila nisva niti ornamentiranega vhoda v Kitajsko četrt, ki ga krasijo zlati zmaji in ki naj bi odpiral vrata v najstarejšo kitajsko skupnost v Evropi.
Raziskovanje sva nadaljevala do pristaniškega območja Royal Albert Dock. Nekoč industrijsko jedro mesta je danes živahno turistično območje s trgovinicami in restavracijami. V času nastanka je bil prvi negorljivi pristaniški kompleks na svetu, zgrajen iz treh elementov – železa, kamna in opeke. Najbolj obiskana atrakcija v mestu naj bi vsako leto privabila vsaj štiri milijone turistov.
V jutranjih urah sva se z regionalnim vlakom odpravila v naslednjo mesto na seznamu, to je bil Chester ob reki Dee. Kraj, ki se je razvil iz rimske utrdbe iz l. 79, je danes s starim mestnim jedrom v tudorskem slogu, vreden postanek. Najzanimivejše točke za ogled so stavbe v mestnem jedru (fasade iz belega ometa in lesenih tramov) – nekatere izmed njih spadajo pod tako imenovane »Chester Rows« (zgodovinske stavbe, ki jih sestavlja vrsta pokritih hodnikov v prvem nadstropju, za katerimi so vhodi), katedrala, mestna hiša, vzhodna mestna vrata z uro, obzidje mesta in največji rimski amfiteater na britanskih tleh.
Naslednja postojanka je bilo mesto Shrewsbury, rojstno mesto Charlesa Darwina. Prva atrakcija je bila že sama železniška postaja, ki spominja na graščino s čudovitimi cvetlicami v koritih na stebrih ob vhodu.
Prijetno presenečena sva bila tudi ob vstopu v cerkev Sv. device Marije, kjer je takoj do naju pristopil starejši gospod. Ponudil nama je zemljevid cerkve z označenimi pomembnimi točkami. Vzela sva si čas in se premikala od ene točke do druge ter spoznavala bistvo tega prostora. V glavnem delu ladje cerkve so si starejši in mladi ogledovali umetniško razstavo, s stranskega krila so naju božali zvoki klavirja, saj se je ravno takrat odvijal tudi majhen klavirski koncert, v drugem krilu pa so otroci na delavnici ustvarjali izdelke. Spoznala sva večnamensko rabo takšnega sakralnega objekta, ki služi kot mesto povezovanja lokalne skupnosti in tudi turistov. Ob izstopu sva naletala še na kraj za donacije. Ne, to ni bila škatla, kamor vržemo gotovino, to je bila naprava za skeniranje bančnih kartic, ki spominja na POS terminal in ki s plačilne kartice odtegne izbran znesek donacije.
Sprehodila sva se tudi do mestne tržnice, ki je bila zelo zanimiva, saj se je nahajala v stavbi, podobni stanovanjskemu bloku. Do nje si se moral povzpeti po notranjih stopnicah. V prvem nadstropju so bile številne stojnice s hrano in ostalimi dobrinami, v drugem nadstropju pa je bila galerija, iz katere si imel pogled na tržnico, okoli katere so bile majhne prodajalne staromodnih izdelkov, vina, restavracije in klopce, kjer si lahko kaj prigriznil in užival v pogledu na vrvež prodajalcev in obiskovalcev pod sabo.
Nato sva si kupila tradicionalne polnjene pekovske izdelke (Cornish Pasty) in jih pojedla na klopci v čudovitem cvetočem vrtu bližnjega parka, imenovanem The Dingle. K temu, da je bil razgled res pravljičen in romantičen, je dodal še slikar, ki je v najini bližini na platno slikal podobo pisanega vrta.
Ob reki sva se nato vrnila do železniške postaje, kjer se nahaja največja še delujoča signalna hiša za usmerjanje vlakov. Večina teh signalnih hišic je danes zaprtih, saj vlake s pomočjo sodobne tehnologije usmerjajo iz centrov na daljavo. Za zanimivost lahko omeniva še Ditheringtonovo tovarno lanu (Ditherington Flax Mill), ki se nahaja na obrobju mesta in predstavlja prvo stavbo z železnim okvirjem na svetu (drugače poznana tudi kot »dedek nebotičnikov«).
Presenečena, da je tak majhen kraj pustil tako velik vtis na naju sva se z vlakom odpeljala na končno destinacijo za tisti dan – prestolnico Walesa, Cardiff, o kateri si lahko več preberete v naslednjem delu članka, kjer nadaljujeva svojo pot po Otoku.
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | RPC
