V drugem delu članka vas bova popeljala do mrzlega Rokavskega preliva, do pomembnih univerzitetnih mest severno od Londona in do vrhunca prvega dela popotovanja – Škotske in njenih mističnih biserov.
Nov raziskovalni dan sva začela na še eni zgodovinski železniški postaji, to je King's Cross (skupaj St Pancras International tvorita eno največjih prometnih vozlišč v UK), kjer so snemali prizore iz filmske sage Harry Potter.
Najprej sva kupila enosmerno vozovnico za vlak do Bradavičarke poleg platforme 9 ¾ in se kaj kmalu vkrcala na vlak. Ta naju ni (ali pač) popeljal do šole za čarovništvo, ampak do angleškega obmorskega letovišča Brighton. Sonce je že zjutraj močno pripekalo, ko sva se sprehajala po ulicah, okrašenih z mavričnimi zastavami (mesto Brighton and Hove je neuradna prestolnica skupnosti LGBT v Veliki Britaniji).
Ob morju sva se podala do zabaviščnega pomola Brighton Pier, ki je dom raznim arkadnim igram, zabaviščnemu parku in stojnicam s hrano in spominki. Spominja na Santa Monica Pier v Los Angelesu in odpira pogled na Rokavski preliv.
Ogledala sva si še narobe obrnjeno hišo, pot pod klifi in Kraljevi paviljon – palačo zgrajeno v indijsko-saracenskem arhitekturnem slogu. Popoldansko sonce je na plažo privabilo številne obiskovalce, ki so se nastavljali sončnim žarkom, le redki pa so si upali zakorakati v morje, med njimi tudi midva.
Nov dan sva začela v mestu, ki ga večina pozna ravno po istoimenski svetovno znani univerzi, Cambridge. V mesto z drugo najstarejšo univerzo v angleško govorečem svetu sva prispela zgodaj zjutraj. Od kod pa takšno ime? Skozi mesto teče reka Cam, čez katero je speljanih veliko mostov – od tu je nastal Cambridge.
Mostovi kot so Mathematical Bridge in vse univerzitetne zgradbe, ki spominjajo na dvorce in katedrale, vzbujajo jasno identiteto univerzitetnega mesta, ki naj bo po določenih podatkih v svet poslalo skoraj 100 Nobelovih nagrajencev. Tukaj so nekoč študirali in raziskovali: I. Newton, S. Hawking, A. Turing, R. Oppenheimer, C. Darwin, pa tudi igralca Hugh Laurie in Emma Thompson.
Ogledala sva si tudi potomko Newtonove jablane (prvotna jablana stoji na nekdanjem posestvu Newtonovih v grofiji Lincolnshire), ki nosi mit, da naj bi vzpodbudila njegovo teorijo o obstoju gravitacije.
Najin pogled je ujela tudi znamenita ura Corpus Clock – eden izmed najboljših izumov leta 2008, ki jo je na otvoritvi razkril prav Hawking.
Opazovala sva, kako so domačini turiste prevažali na plitkih čolnih, ki spominjajo na beneške gondole (»Camboats«), po reki Cam, medtem ko so si ti ogledovali različne zgradbe univerze iz udobja čolna.
Po jutranjem obisku Cambridgea sva stopila na vlak, ki je vozil proti novi destinaciji na najinem seznamu – mestu York. Nekoč največje rimsko mesto severne Britanije naju je presenetilo z bogato srednjeveško gotsko arhitekturo, ozkimi ulicami in mogočnim obzidjem (ki je hkrati čudovita urejena pešpot okoli mestnega jedra).
Lakoto sva potešila s tradicionalnim yorkshirskim pudingom (»Yorkshire Pudding«), ki ga predstavlja pečeno testo po navadi napolnjeno s počasi pečeno pečenko, zelenjavo in seveda bogato omako (z dodatkom sladkega jabolčnega preliva). Obisk sva zaključila z lovljenjem vlaka do naslednje postojanke tega dne.
Predzadnje mesto na sporedu je bilo Durham, kamor sva prispela pozno popoldne, ko je sonce lepo obsvetljevalo velik grad z mogočno katedralo nad mestecem (ki sta na Unescovem seznamu). Mesto je poznano tudi po tretji najstarejši univerzi v Angliji. Povzpela sva se do vznožja katedrale, kjer nama je zaradi mogočnosti stavbe zastal dih. Ker je mesto zgrajeno na gozdnatem meandru reke Wear, sva se sprehodila ob zelenem nabrežju in uživala v razgledu ter si privoščila hitro in enostavno malico iz nahrbtnika, kruh z marmelado.
Po novem kratkem in sladkem doživetju sva ujela najin zadnji vlak, ki naju je popeljal do Škotske prestolnice Edinburgh.
Na postajo Waverley v Edinburghu sva prispela pozno zvečer. Na mestnem gradu se je odvijal Edinburški mednarodni festival glasbe, plesa, opere in gledališča pa tudi njegova alternativa Edinburgh Festival Fringe. Poleg tega se je tam odvijala parada vojaške godbe oz. orkestra Royal Military Tattoo, ki poteka vsako leto v mesecu avgustu in pritegne tudi do 200.000 obiskovalcev. Lokaciji primerno na stotine pripadnikov Britanskih oboroženih sil vsak večer zaigra na dude in bobne, ki s svojim zvenom navdušujejo gledalce.
Zbudila sva se v tipično megleno in deževno škotsko jutro. Takrat so mestne ulice še samevale, zato sva čas izkoristila za raziskovanje. Prevzela naju je starinska srednjeveška arhitektura in mogočne gotske stavbe, ki mesto obarvajo v sivo-rjave barve. Povzpela sva se po ulici Royal Mile, ki povezuje dve pomembni stavbi: edinburški grad in palačo Holyrood. Včasih je po njej potekala procesija monarhov, od tod ime Kraljeva ulica.
Ogledala sva si tudi kip kontroverznega filozofa Davida Huma, ki stoji na tej ulici. Navada med obiskovalci je, da se dotaknejo in podrgnejo palec po njegovi nogi, saj naj bi to prinašalo srečo in znanje. To lokalno tradicijo so pričeli domači študenti filozofije, ki so želeli, da se znanje filozofije iz Huma prenese na njih.
Ob ogledu Edinburgha sva na številnih kipih opazila podobo samoroga, ki pri nas velja za popularen element otroških igrač in pravljic. Na Škotskem pa je samorog uradna državna žival. Samorogi so s škotsko kulturo in mitologijo že od nekdaj povezani, saj simbolizirajo čistost in nedolžnost, po drugi strani pa moč in dominanco. Podoben, če ne večji pomen imajo vile, varuhi gozdov in vod, ki jih domačini v številnih mitih in zgodbah slavijo in častijo. Na spletni strani Scotland.com priporočajo, da se, preden se odločite za samostojni sprehod po poljih ali gozdovih, poučite o različnih vilah ter da niste oblečeni v zeleno barvo, saj vas lahko zamenjajo za svojo vrsto.
Na koncu Kraljeve ulice se ob velikem Holyrood parku nahaja stavba škotskega parlamenta, ki je bila zgrajena v postmodernističnem slogu in je uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine. Zgrajena je na tleh, ki so bila popolnoma onesnažena od industrije v trajnostnem duhu s sončnimi paneli, leseno notranjostjo in naravnim prezračevanjem. Povzpela sva se na znano foto točko mesta – hrib Calton, ki je prav tako del svetovne dediščine. Iz hriba se odpira panoramski pogled na enobarvno staro mestno jedro.
Sledil je počitek na klopci pred impozantnim hotelom The Balmoral, ki je zgrajen v neogotskem slogu. Zgradbo krasi visok urni stolp, ki sicer ne kaže točnega časa, ampak tri minute prehiteva, da bi ljudje pravočasno ujeli vlak iz mesta (v bližini se nahaja postaja Waverley). Edini dan v letu, ko je ura točna, je 31. december. Še ena zanimivost, v hotelski sobi 552 je J.K. Rowling dokončala knjigo o Harryju Potterju in Svetinjah Smrti (kar je sama napisala na marmorni doprsni kip Hermesa). To sobo so preimenovali v »J.K. Rowling Suite«. Danes je za nočitev v njej potrebno odšteti več kot 1000 funtov, kar pa ne ustavi gorečih oboževalcev.
Naprej sva se napotila do velikega spomenika ki je postavljen v čast škotskemu piscu zgodovinskih romanov siru Walterju Scottu. Je drugi največji spomenik, posvečen pisatelju na svetu (višina 60 m). V bližini se prične tudi mestni park Princes Street Garden, ki ga v jedru bogati turkizna fontana Ross Fountain, originalno iz Francije.
V parku se nahaja tudi kip desetnika, ki je služil v drugi svetovni vojni. Vojak s štirimi šapami ima zanimivo zgodbo. L. 1942 so v Iranu poljski vojaki od mladega iranskega dečka kupili mladiča medveda, čigar mamo naj bi ustrelili lovci. Poimenovali so ga Wojtek in kmalu je zaživel pravo vojaško življenje. Ker so bile poljske enote premeščene v Britansko armado v bitki za osvoboditev Italije, so Wojtka vpisali v vojaške vrste, saj na krovu ladje živali niso bile (tako je uradno postal vojak). Na svojem hrbtu je nosil težke zaboje streliva in pomagal vojakom. Povojni čas je zasluženo preživel v edinburškem živalskem vrtu, kjer je bival vse do svoje smrti l. 1963. Danes v njegov spomin stoji spomenik, ki privablja vse več po fotografijah lačnih turistov.
Popoldne sva preživela v Narodnem muzeju Škotske, v katerega imajo vsi obiskovalci brezplačen vstop in v katerem se prepletajo različne zbirke od znanosti in kemije, do mode, keramike in porcelana, letalstva ter nenazadnje turizma in potovanj. Najbolj obiskan artefakt muzeja je vsekakor nagačena podoba ovce Dolly, ki je bila prva klonirana žival, poimenovana po pevki Dolly Parton. Muzej pa hrani tudi enajsterico preostalih figur iz zbirke Lewis Chessmen, ki sva si jo ogledala že v Britanskem muzeju v Londonu.
Pred večernim vlakom v nekdaj eno najpomembnejših pristanišč sveta – Glasgow, sva se podala malce izven središča v slikovit predel, vas imenovano Dean (»Dean Village«), ki se nahaja na meandru reke Water of Leith. Čudoviti razgledi v mirnem okolju so še kako polepšali že tako sončno popoldne.
Najina pot med legendarne škotske vrhove in doline ter obiski zahodnih mest Otoka sledi v naslednji številki revije.
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | RPC
